Katrinas
Kaj privede tri simpatična dekleta z lepim glasom in stasom do tega, da začnejo prepevati? Pravijo, da usoda, ker verjamejo, da se vse stvari zgodijo z namenom. Katarino in Marijo je usoda združila že v osmem razredu, Evo pa sta srečali na srednji glasbeni šoli, pred dvema letoma so se dokončno združile v tercet Katrinas. Na lanski Slovenski popevki so s pesmijo Letim osvojile prvo mesto po sodbi strokovne žirije. Nekaj mesecev kasneje so izdale svojo drugo ploščo z naslovom Letim in te dni letijo naproti novemu festivalu – EMI. Preden “poletijo”, sem jih prosil za pogovor in da del njihovega leta delijo z nami.
Vse tri ste tako ali drugače tesno povezane z glasbo?
Eva: Pri desetih letih sem začutila, da bo glasba moje življenje. Ker sem si vedno želela imeti skupino, sem začela najprej igrati kitaro, ki sem jo potem na Akademiji za glasbo doštudirala. Sedaj poučujem kitaro mlajše. Poleg tega sem vadila solo in jazz petje. Glasba je v zadnjem času del mene, tako močno, da bom verjetno morala najti še kaj drugega, da se nekoliko uravnovesim, oziroma, da si širim obzorje (smeh).
Marija: V naši družini je bila vedno prisotna glasba, oče in njegovi bratje imajo družinski oktet, v katerem vztrajajo že 40 let. Tako tudi sama pojem že od mladih nog, pevsko znanje sem nabirala na urah klasičnega solopetja in čeprav se poklicno ne ukvarjam z glasbo, ima ta v mojem življenju prav posebno mesto.
Katarina: Tudi jaz imam glasbene korenine, že vsaj dve generaciji. Nekaj časa sem se tej usmerjenosti v glasbo kar malo upirala. Starši so me sicer po eni strani k njej spodbujali, po drugi strani pa so me pogosto opozarjali tudi na to, da je to zelo trd poklic, ki prinaša mnogo veselja pa tudi razočaranj. Ves čas sem kombinirala med glasbo in drugimi stvarmi, tako da sem po gimnaziji in srednji glasbeni šoli izbrala študij psihologije in sedaj zaključujem magistrski študij iz psihologije glasbe. V svojem življenju si ne želim samo glasbe, čeprav je v njej moja duša. Ne želim biti odvisna od nje.
Pred časom je izšel že vaš drugi album, z naslovom Letim. Kako bi označile vašo glasbo?
Marija: V našo glasbo dajemo sebe – svoje poglede na življenje in na svet, svoje občutenje vsega, kar nas obdaja. Nismo se opredelile za neko določeno zvrst in zato je našo glasbo težko opredeliti. Rok Golob, ki je avtor vse glasbe CD-ja Letim, je razpoznaven ravno po tem, da je njegova glasba sinteza različnih stilov. Čuti se, da je komponist filmske glasbe, ki pa ima včasih okus po rocku, funku, latinu, jazzu, etnu z različnih koncev sveta.
Katarina: Ni opredeljiva in je niti nočemo opredeliti. Če bi jo postavile v nek okvirček, bi lahko izgubila letenje. Pri nas pa je v ospredju ravno letenje.
Kako pa izbirate skladbe med tistimi, ki jih prepevate na nastopih, in tistimi, ki jih posnamete za CD?
Eva: Smo precej kritične. Za zadnjo ploščo je bilo napisanih več skladb, ampak odločile smo se, da skladbe, pri kateri se nam ne naježi koža ali nam ne gredo mravljinci po hrbtu, ne uvrstimo na ploščo. Za vsako skladbo moramo najti pravo izvedbo, kar pa je mogoče samo, če jo zares čutimo. Šele potem lahko stojimo za tem, kar smo naredile. Za ostale skladbe, ki jih izvajamo poleg tega programa, je merilo, da se nas dotaknejo, ker jih le tako lahko predajamo naprej.
Katarina: Poleg tega moraš imeti že vnaprej predstavo o harmonski zgradbi skladbe. Ko zbiramo tuje skladbe, izberemo tiste, ki imajo harmonsko osnovo, v kateri lahko slišiš tri glasove.
Marija: Potek, kako so nastajale nove skladbe za ploščo, je res zanimiv. Rok je najprej naredil skladbo in določil melodije. Ob posnetkih, ki jih je posnel na sintesizer kot maketo, so nastajala besedila in karakter skladb se je dograjeval. Vokalne aranžmaje smo večinoma postavljale same, kar je bil kar dolg proces iskanja pravih harmonij. Skratka, skladbam smo pustile čas, da so dozorele. Nekatere pa so ostale nekje na začetku in smo jih tam tudi pustile, saj očitno niso bile prave za nas, in jih zdaj ni na našem CD-ju.
Vsak, ki dela glasbo, ima neki namen. Prvi je ta, da sam uživa v glasbi, poleg tega jo želi tudi predstavit drugim in z njo nekaj povedat. Kaj je tisto, kar želite ve sporočiti poslušalcem?
Eva: Rade bi posredovale neko univerzalno ljubezen, ljubezen do vsega sveta. Samo ljubezen lahko rešuje svet. Zveni zelo klišejsko, ampak tako je! Pogosto nastajajo problemi v svetu ali med ljudmi, v družini, med partnerjema, samo zaradi tega, ker se ne poslušamo in manjka komunikacije ali pa brezpogojne ljubezni.
Katarina: Vsaka skladba na tem CD ima v zvezi s tem neko sporočilo. Včasih je to ljubezen do narave, ali otroški občutek navdušenja in čudenja nad vsem, ki ga moramo ohraniti v sebi; čaščenje vsakega novega dne, uživanje v trenutkih, pozitiven pogled na življenje, svoboda. V vsaki skladbi začutiš katero od teh sporočil.
Kdo vam je pomagal pri nastajanju zadnjega CD?
Eva: Avtor glasbe je Rok Golob, besedila smo napisale same razen dveh, ki sta ju prispevala Miša Čermak in Primož Peterca. Instrumente v živo pa so odigrali sami super glasbeniki: bas Jani Hace, bobne Aljoša Jerič, razen pri skladbi Arjana, kjer se je izkazal Rok, trobento Dominik Kranjčan, saksofon Primož Flajšman, pozavno Klemen Repe, spremljevalni vokalist je bil Boštjan Andrejc, vse ostale inštrumente pa je odigral naš Rok Golob.
Imate prav svoje glasbene sanje?
Katarina: Da in to kar velike…
Eva: To je zelo široko vprašanje…
Marija: A smo lahko malo predrzne?!
Izvoli!
Marija: Rade bi uresničile idejo o multimedijskem projektu. Glas je en medij, s katerim izražaš glasbo, inštrumenti so drug medij, gib je tudi nekaj posebnega, scena, vizualna podoba pa so zopet neki tretji medij… Rade bi naredile predstavo, v katero bi vpletle vse te načine izražanja, na velikem odru. Rade bi imele velike koncerte, ki jih ne bi tržile samo v Sloveniji, ampak tudi za tujino. Predvsem si želimo nastopa na velikih odrih, ker čutimo, da je čas, da se spustimo tudi v to. Poleg tega imamo bolj skromne sanje: želimo si veliko živih nastopov z bendom. Na promocijskem koncertu smo videle, da je to tisto pravo.
V tem mesecu boste nastopile na EMI. Imate kakšna pričakovanja, glede na to, da ste prve na vrsti za nastop?
Katarina: Na nekem drugem festivalu so nam napovedovali dobro uvrstitev, imeli so nas za nekekšne favoritinje. Vendar na nas take stvari ne vplivajo najbolje. Takrat smo si zaželele, da bi naslednjič na podobni prireditvi lahko nastopile brez pričakovanj. Ko je šla Marija izžrebat zaporedno številko nastopa, je dejala, da ima občutek, da bo povlekla enko. V tem primeru res ne bi imele nobenih pričakovanj, ker med glasbeniki ta velja za najslabšo štartno številko. Zdaj pravimo, da vsak dobi, kar si želi; me smo dobile nastop za dušo, brez pričakovanj.
Eva: Pesem je čudovita. Pozitivna, ritmična in nosi sporočilo,da nas vse združujejo iste sanje; spodbuja k temu, da samo skupaj lahko spremenimo svet, da bo lepši in boljši. Naslov je pa Ocean.
Katarina: Odločile smo se za instrumente v živo, ker je kvaliteta za nas pomembna vrednota. Nikoli nočemo kompromitirati kvalitete na račun denarja. Verjamemo, da če si nekaj zelo želiš, se to slej kot prej tudi uresniči; če vlagaš v nekaj, v kar verjameš, se nekje vrne. Živi inštrumenti imajo neko svojo energijo; kar je narejeno iz lesa, ima posebne vibracije.
Eva: Ohranimo pozitivnost do življenja- tudi, kadar ni najbolj svetlo. Še posebej, kadar nas usoda preizkuša, je vse, kar se nam dogaja, velik učitelj vsakemu posebej, da napreduje v svoji zrelosti in potem dojema življenje veliko bolj celostno.
Marija: Sama zelo cenim trenutke, ko uspem izstopiti iz tega “pobezlanega” vsakdana. Navadno me k temu spodbudi narava, da začutim v sebi čudenje nad nečem, kar je ves čas okrog mene, ampak večinoma ne vidim. Ko sem pisala besedila, sem hotela v besede preliti ravno te trenutke. Ko začutiš, da ni vsak dan samo navaden dan, in to kar vidijo oči, ampak predvsem to, kar čutiš s srcem.
Pogovarjal se je Miha Turk