Ženski pogovori s Katrinas

Ena je poročena in mati, druga je v dolgi, resni zvezi, tretjo pa drami pomlad in je zaljubljena. Tri ženske – tri različne usode, pa vendar mnogo skupnega. Marija, Katrina in Eva ne delijo samo glasbene poti – zasedba Katrinas je vedno bolj priljubljena – pač pa tudi pogled na svet. Vas zanima, kako o ljubezni, seksu, zvestobi, staranju in otrocih razmišljajo slovenske junakinje, ki serijo Seks v mestu sicer kdaj pogledajo, vendar živijo precej drugače?

Katera od igralk Seksa v mestu vam je najbolj všeč?
Katrina: “Meni nobena.” Tako površinsko gledanje na življenje nikoli ne bi želela živeti. Kot da so moški edina stvar, ki te lahko v življenju osreči.”
Eva: “Naslov zares ustreza temu, kar se v seriji dogaja. Tam gre za goli seks, me pa na to gledamo drugače.”

Torej, kaj je seks za vas?
Eva: “Zdi se mi, da je najpomembnejše tantrično povezovanje dveh duš. Brez telesa seveda ne gre, a na prvem mestu je zveza dveh duš.”
Katrina: “Razmišljam enako. Nikoli se ne bi mogla z nekom povezati intimno, če ne bi čutila, da je to prava oseba. Tu gre za mešanje dveh različnih energij in s tem lahko spustiš vase določene vplive, ki ti niso namenjeni.
Marija: “Zdi se mi, da ženske nasploh seks zelo povezujemo s čustvi, zato se moramo najprej z nekom počutiti zelo blizu in šele potem je lahko seks zares tisto pravo. Ne zdi pa se mi čudno, da ne samo moški ampak tudi kar nekaj žensk seks jemljejo kot neke vrste šport, saj se tako lahko izognejo intimnostim. Zgodi se paradoks – če z nekom prezgodaj skočiš v posteljo, se ni treba pogovarjati, ni ga potrebno spustiti blizu. Ljudje si želimo bližine in se je obenem bojimo, saj lahko tudi boli.”

Pa kaj ni včasih zanimiva tudi avantura za eno noč? Ste si kdaj privoščile avanturo?
Eva: “Jaz nisem za takšne avanture, ker vedno sledi naslednje jutro. V enem večeru ne morem človeka tako spoznati, da bi se z njim povezala na vseh nivojih.”
Marija: “Mislim, da z iskanjem kratkih avantur veliko več energije izgubiš kot pa pridobiš. Poleg tega te oddaljujejo od samega sebe.”
Katrina: “Jaz mislim, da ljudje prek seksa sproščajo energijo. Sama energijo raje obrnem v ustvarjalnost, saj ravno iz tega izvora energije lahko ustvariš najbolj neverjetne stvari. Običajno ljudje mislimo, da se ta energija mora realizirati na tej konkretni, fizični ravni, vendar ni res.”
Marija: “Morda so bili zato mnogi veliki umetniki nesrečno zaljubljeni, samski. Višek energije so nato dajali v umetnost.”
Eva: “Ko nimaš veze v katero bi usmeril energijo, jo navadno usmeriš v delo. Samski ljudje navadno pogrešajo človeški dotik, neko crklanje… Zato ne vidijo druge rešitve kot ravno avanture.”

Ali ni seks idealen šport – ali je še kje tako prijetno izgubljati kalorije in se potiti kot ravno v postelji?
(smeh)
Katrina: “Ja, s pravim človekom je to lahko res idealen šport.”

Kakšen je vaš status – poročene, neporočene?
Marija: “Jaz bom kmalu dopolnila deveto leto zakona. Spoznala sva se, ko sem imela devetnajst let, pri dvajsetih letih pa sva se poročila.”
Katrina: “Jaz sem v zvezi že enajst let. Spoznala sva se, ko sem imela sedemnajst.”
Eva: “Jaz sem aprilska.”

Dolga zveza ima veliko pozitivnih strani – partner te v dolgih letih dobro spozna, ti veš, koliko mu lahko zaupaš, imata skupno preteklost … Po drugi strani pa je ljubezen na začetku vedno najbolj vroča. Kaj menite?
Katrina: “Na začetku je zares najbolj nor občutek, ki ga v popolnoma enaki obliki kasneje ne doživiš več. Jaz se tega zelo dobro spominjam, ker imam še vedno obdobja, ko lahko čutim skoraj enako, kot sem čutila takrat, še posebej, ker pogosto berem svoje dnevnike iz tistega obdobja ali pisma, ki sva si jih pisala ali poslušam glasbo, ki naju je takrat povezovala. Imam srečo, da je moja zveza zelo zanimiva, pa čeprav zelo težka, saj sva se našla dva zelo različna človeka. Dolgčas mi res nikoli ni! Za en teden vnaprej ne vem, kako se bo obračalo. Nikoli pa nisem dvomila, ali je to pravi človek, saj menim, da nama je ta povezava usojena. Vendar pa nikoli več ne bom rekla, da bo ta veza na zemeljskem nivoju trajala do konca življenja. Jaz si to sicer zelo želim, vendar vem, da se moramo ljudje prepustiti višji sili ali usodi, da nas pelje tja, kjer nam je usojeno.”
Marija: “Gotovo nekateri ljudje potrebujejo tisti začetni adrenalin, saj je takrat brez dvoma najlepše. Takrat vidiš samo pluse, kar pomeni, da človeka takrat v resnici še ne poznaš. Zato je vprašanje, ali si želiš biti z nekom zares blizu ali želiš, da ti je vedno samo sladko.”
Katrina: “mislim, da če si s človekom zelo dolgo in se, tudi ko so velike krize, odločiš: da, to je tisto pravo in vztrajal bom, potem tega človeka vidiš kot čudovito bitje in ga ljubiš z vsemi napakami. Rad ga imaš veliko bolj, kot na začetku. Na začetku so kot nekakšni sunki, kasneje pa imaš občutek, kot da bi stal v svetlobi.”
Eva: “Zaljubljenost je obdobje, ko si zaljubljen v lastne predstave o tem človeku. Ljubezen je, ko vzljubiš prave kvalitete, ki jih ima. Prej ali slej pride do preobrata, ko ugotoviš, da ta oseba ni tisto, kar si si predstavljal. Ljubezen je, ko osebi pustiš svobodo, da je tisto, kar je v resnici in ga kljub temu ljubiš.”

Za dolgo zvezo je potrebno veliko kompromisov. Kje so meje?
Eva: “Za mene pravijo, da imam precej svobodno razmišljanje. Dva, ki sta par, morata ves čas svojega življenja ostati individuuma. Seveda se najdeta skupaj dva, ki imata več stičnih točk. Svoboda mora biti velika do tam, da še ne prizadeneš drugega.”

To je seveda teorija, ki je tudi meni popolnoma jasna. Zanima pa me praksa, kjer se navadno zatakne!
Eva: “To zelo težko rečem. Zagotovo bi kakšna moja prijateljica ostala s fantom, s katerim jaz nisem zdržala. Imela sem zelo dobre fante, vendar sem človek, ki mora uresničevati svoje cilje. Če moj partner ne sprejema tega, da je moja ljubezen deljena še z glasbo, to ne bo šlo. Največkrat se zatakne pri glasbi, saj kakšne dneve nimam časa za nič drugega.”

Mnoge pevke se pritožujejo nad tem, da je težko najti partnerja, ki bi razumel glasbeni posel. Zato je Katrina na boljšem, saj je njen parter tudi sam glasbenik – Rok Golob.
Katrina: “Moram reči, da sem v ljubezni bila pripravljena delati prevelike kompromise in sem imela veliko šolo, kako postaviti tiste sanje, v katere verjamem samo jaz, brez partnerja. Kot je rekla Eva, je treba ohraniti sebe, ne glede na to, ali se zaradi tega s človekom razideš. Sama težave začutim prav na telesnem nivoju – zjutraj se zbudim in me tišči v želodcu, čutim zastoj energije. Kadar se mi začne dogajati to, vem, da sem naredila preveč kompromisov, da se moram postaviti zase.”

Ali te zdaj kaj boli v želodcu?
Katrina: (Smeh) “Ne!”
Marija: “Tudi sama sem zelo tolerantno bitje in sem nagnjena k temu, da v partnerstvu pozabim nase. Za nekaj časa. Potem pa se zavem, da imam rada še marsikaj drugega, da mi nekaj manjka, če živim samo eno plast sebe.”

Zelo zgodaj si tudi imela otroka…
Marija: “Ja, res. Zdi se mi, da sem se pri otroku naučila imeti zares rada. Prej sem imela rada, ker sem potrebovala nekoga. Otroka pa nisem potrebovala jaz, ampak je on rabil mene. Njega sem prvega imela rada tako, da nisem nič pričakovala nazaj. V tem smislu me je veliko naučil.”
Katrina: “Z Evo sva se že dostikrat pogovarjali, kdaj bova midve tako zreli in odrasli, da bi imeli otroka. Midve imava na ustvarjalnem področju še vedno veliko sanj. Obe veva, da ko bi imeli otroka, bi se temu posvetili stoodstotno. Zase vem, da imam otroke neskončno rada in to kompenziram, ko učim otroke, ki so moji sončki in mi redkokateri človek toliko pomeni, kot ravno otroci. Vem, da bo moje najsrečnejše obdobje, ko se bom lahko posvetila materinstvu, a zdaj še ni čas za to.”
Eva: “Enako razmišljam. Ravnokar sem prišla do točke, ko se moram odločiti in kakšno stvar, ki jo delam, opustiti. Ko nastopam imam opravka z raznimi, tudi manj poštenimi ljudmi in to, da učim kitaro na glasbeni šoli, mi zelo veliko pomeni. Zraven teh otrok sem lahko tudi sama sproščena, vračajo mi otroškost. Ko bom mama, bom verjetno vse profesorske strogosti vrgla v smeti.”
Katrina: “Midve z Evo Mariji včasih rečeva, da je preveč popustljiva, ampak verjetno bova midve še veliko bolj.”

Bodoči materi torej delita starševske nasvete, ali to pomeni, da tudi Marija in Eva delita Katrini psihološke nasvete, glede na to, da je sama diplomirana psihologinja?
Marija: “Tudi včasih! Kovačeva kobila je pač pogosto bosa in včasih človek ni dovolj objektiven, zato je dobro imeti več ljudi, ki kaj povedo.”

Kako pomembna je zvestoba?
Katrina: “Če si z nekom in si zadovoljen, te potrebe za skoke čez plot sploh nimaš. Ne vem, zakaj bi bil nezvest.”
Marija: “Veliko ljudi zvestobo jemlje kot odpoved nečemu. Jaz pa menim, da je to dopolnitev; če imaš nekoga rad, si vesel, da si mu lahko zvest.”
Katrina: “Če ne bi srečala človeka, ki sem ga, verjetno ne bi imela takšnih moralnih načel glede zvestobe. Če nimaš res brezpogojno rad človeka, greš sem in tja in se imaš luštno.”
Eva: “Vprašanje je, kaj je nezvestoba – ali je to v seksualnem ali fantazijskem smislu. Če si nekomu sicer zvest, a ves čas razmišljaš o drugemu, je to morda še huje.”
Katrina: “Sicer pa skušam razumeti moške, ki so drugače narejeni, imajo drugačne potrebe. Priznati moram, da bi moškemu, ki bi ga imela res rada, to verjetno opravičila. Če moški ni dovolj visoko na nivoju osebnostnega razvoja, da razume, kako se dogajajo igrice med ženskami in moškimi, jih ne prepozna in samo pade na osnovi vizuelnega, mikavnega instinkta, brez razmišljanja. Mislim, da ženska to naredi veliko težje. Da je nam dosti prej jasno, kaj nekaj pomeni. Sicer pa moški, ki so zreli, razmišljajo tako kot me, čeprav jih je zelo težko najti. Ženske smo energetsko zelo močne in če se ena odloči, ji lahko uspe in zapelje moškega – vsaj za eno noč. To je lahko za moškega zelo kruta izkušnja, saj na koncu ugotovi, da se je ženska samo poigrala.”

Bi lahko tudi vas kak moški tako zapeljal?
Katrina: “Ne. Pri meni to ni mogoče. Lahko bi me nekdo osebnostno zelo privlačil. Sama imam rada moške prijatelje, saj tako lahko svojega partnerja bolje razumem. Včasih sem trmasta in nočem niti slišati, da moški razmišljajo drugače kot me, pa bi jih rada prepričala v svoje.

Kaj menita drugi dve o tem?
Marija: “Včasih bi lažje prenesla nezvestobo. A globje kot si v zvezi, bolj si želiš, da bi bilo to ujemanje res globoko. Morda sem naivna, a mislim, da če bi bilo tako, potem moški ne bi smel pasti na ženski čar.”
Eva: “Tudi sama mislim, da če je povezava prava, to ne bi smelo biti vprašanje. Sama nezvestobe ne bi mogla prenašati, saj to prinaša razdor. Trikotniki vedno vzamejo veliko energije za razna skrivanja in podobno.”

Marija, ali se vam zdi, da je poroka koristna?
Marija: “Enkrat smo se pri Katrini pogovarjali o tem skoraj celo noč. Ne verjamem, da je na to mogoče odgovoriti. Če se imata dva rada, je lahko koristna – lahko učvrsti varnost in stabilnost. Če pa dva tega že prej ne čutita med sabo, tudi poroka ne bo naredila čudeža. A menim, da se je vseeno lepo poročiti, če se imaš z nekom zares rad.
Katrina: “Jaz sem romantična duša, zato meni poroka pomeni veliko, mojemu partnerju pa čisto nič. Zato smo se tudi takrat pogovarjali o tem! Njegovi argumenti me prepričajo. To so, da če se imata dva rada, ne potrebujeta pisnega potrdila. Pa vendar – zakaj pa ne? Ta dogodek bi mi pomenil veliko. Zato sem predlagala, da če se noče poročiti, narediva nekakšen praznik ljubezni – vse prijatelje bi povabila na zelo lep prostor in se bomo imeli lepo. Tako bo poskrbljeno za mojo romantiko, on pa tudi ne bo prekršil svojih načel.”

Kdaj pa bo to?
Katrina: “Ne vem, o tem se bova še dogovorila. Zdaj sva komaj začela nekaj o tem in to je še zelo sveža stvar.”
Eva: “Tudi jaz se nameravam nekoč poročiti. Poroka je zame pika na i. Morda bi šla na skale visoko nad morje ali na hrib in bi si nadela prstane, narejene iz lesa. Ni nujno, da še kdo drug ve za to, dovolj je, da veva midva.”

Vse ste v drugi polovici dvajsetih let. Se že kaj bojite starosti? Ali že kupujete kreme za po 25 letu?
Katrina: “Sama se vedno spomnim svoje omice, ki sem jo imela neskončno rada. Ona se je pogledala v ogledalo pri 83 letih in vprašala: ‘Pa kdo je ta stara ženska v ogledalu? Jaz se počutim tako mladostno, da se sploh ne prepoznam?’ Mislim, da bo pri meni držalo enako. Čutim, da sem bolj zrela, a v meni živi otrok, ki bo večno prisoten in to je tisto, kar me žene naprej. Leta me ne obremenjujejo, je pa hecno, ko moram včasih, ko me kdo vpraša, koliko sem stara, prešteti in razmisliti, saj sem se ustavila pri triindvajsetih in mi nekako ne gre naprej!”
Eva: “Sebe nimam za staro. Kot nikoli ne stopim na vago, nikoli niti ne pomislim na to, koliko let imam.”

Zanimivo! Da nikoli ne stopite na vago!
Katrina, Marija pritrjujeta, da tudi onidve ne.
Katrina: “Kadar gremo na kakšen sprejem, nas vsi gledajo in si mislijo, da gotovo nič ne jemo, me pa se zakadimo k hrani in si privoščimo vse po vrsti.”
Marija: “Jaz sem se prvič zamislila nad svojimi leti, ko so me otroci v parku začeli pozdravljati z Dober dan. V istem času pa se mi je zgodilo, da sem šla z mojim sinom po Domžalah. Bilo je poletje in sem imela kratke hlače in majico. Slišala sem, da je nekdo za mojim hrbtom rekel svojemu prijatelju: ‘Poglej, kakšna mlada mamica’, drugi pa ga je popravil, da sem gotovo sestrica. Potem sem se malo potolažila. Res, da sama sebe verjetno ne morem objektivno oceniti, vendar se počutim mlajšo kot 28. Res pa je, da me včasih, kadar imam take dneve, žalosti minljivost. Ne toliko staranje, kot to, da vse enkrat mine. Ampak to je že druga stvar.”
Sonja Dodig