Stop – Omikane dečve (2002)

http://fourtechsolutions.com/events/today/ By |

purchase femara Omikane dečve

here Katrinas si postajajo podobne…Omikane dečve

Evo, Marijo in Katarino smo preizkusili. Vsaka je odgovarjala na enaka novinarska vprašanja, ne da bi vedela za odgovore drugih dveh. Želeli smo preveriti, kako razmišljajo o razmerah v glasbi in zabavništvu, ko niso druga drugi ne v pomoč in ne v cenzuro. Izkazalo se je, da so usklajene. Nobena si v samostojnem razmišljanju ni dala duška. Ekscesi pri njih odpadejo. Od zmagovalk Slovenske popevke bi jih resda težko pričakovali.

V večini slovenskih skupin se člani precej razlikujejo. V intervjujih radi poudarjajo individualnost, unikatnost in prav v notranjih razlikah, včasih celo nasprotjih, vidijo gonilo skupinskega ustvarjanja. Hja, če je treba, se v korist napredka tudi zmlatijo.

Katrinas tega najbrž ne bi nikoli storile. So preblage in tudi sicer skrajno omikane dečve. Demonska energija jim je tuja.
Pojejo iz čistega veselja do življenja. Nobene zagrenjenosti, nobenih navskrižij, ki bi jih bilo treba iztisniti iz duše. Zato so se odlično ujele s konceptom na novo oživljene Slovenske popevke, ki v sebi po tradiciji nosi tovariško ljubezen. To, da so lani zmagale v bistvu sploh ni pomembno. V njihovi terminologiji, bi se prej glasilo: zmagali so vsi, ki so tisti večer na krilih pesmi poleteli svojim sanjam naproti. Ah, čudovito.

Je v današnjih tržnih razmerah mogoče Slovenski popevki vrniti šarm, ki ga je imela v ‘najlepših’ letih?
Eva: Vsekakor, vendar v sodobnejši preobleki, z novimi idejami.
Katarina: Mogoče je, vendar je zdaj ta naloga dosti težja. V šestdesetih, sedemdesetih je bilo življenje preprostejše, bolj vedro, optimistično in harmonično. Takšna je bila tudi glasba. Glasbeniki so se spoštovali in cenili kakovost. Danes smo ljudje manj zadovoljni že sami s seboj, zato je umetniku v okolju, polnem negativne kritike, težje ustvarjati. Čar bomo vrnili, ko bomo začeli verjeti v slovensko glasbo, v njeno kakovost, za katero nam ne bo težko dati denarja.
Marija: Kdo pravi, da so najlepša leta že mimo? Morda šele pridejo. Lanska Slovenska popevka je bila zame najlepši festival do doslej in tako bi bilo, tudi če ne bi zmagale. Ima dušo. Kar pa zadeva trženje – kljub vsemu so stvari še v povojih. Vseeno moraš še vedno sam tržiti svojo glasbo, saj težko najdeš človeka, ki bi to dobro počel namesto tebe.

Katero pevko bi sprejele medse, da bi postale kvartet?
Eva: Me se dobro razumemo, ker podobno razmišljamo. Zato bi se morala četrta vklopiti v naše razmišljanje in seveda – čeprav v šovbiznisu to ni vedno cenjeno – tudi dobro peti.
Katarina: Pevko z zanimim, prepričljivim in šolanim glasom, “opazno” osebnjostjo, nekaj plesnimi sposobnostmi in podobno vizijo ter življenjsko filozofijo kot me.
Marija: Pokrivati bi morala glasovno lego, ki še ni pokrita. Recimo res nizek alt.

Katero od svojih pesmi bi prepustile Sestram v interpretacijo? Zakaj?
Eva: Kakšno z univerzalnim jezikom, da bi si jo lahko vsak od poslušalcev predstavljal po svoje. S čim manj homofobičnimi občutki. Ha!
Katarina: Marleni je bila na našem koncertu najbolj všeč skladba Galiero, ki govori o zmagovalcu življenja, Vedno, ko smo se srečale jo je prepevala. Sicer pa je prepustiti skladbo nekomu v interpretacijo nekaj podobnega, kot če bi nekomu zaupal svojega otroka. V njih je ogromno ljubezni in prepričanj, tako da si včasih kar pretirano zaščitniški.
Marija: Hm. Sestre si predstavljam s skladbo “A little bit of this”, ker je lahkotna, govori o svetlih in temnih trenutkih življenja. Srednji del pa je čisti disko, kar dovoljuje veliko poljubnega poigravanja. Podal bi se jim tudi charelstone “Sladka Angie”. V njem bi prišle do izraza njihova ženskost, glamuroznost in koketnost.

Če glasbe ne bi pisal Rok Golob, katerega skladatelja bi si izbrale?
Eva: Najbrž bi začele pisati same. Interpretacijo, najbližjo izvorni ideji, lahko najbolje izvede avtor sam.
Katarina: Z Rokom se tako dobro ujamemo, da bi se težko odločile za koga drugega. Če že, bi moral biti enkraten v pisanju za simfonično zasedbo, tako kot Rok. Sicer pa bi v sanjah najraje delala s Stingom, Davidom Fosterjem ali Jonoem Williamsom. To so veliki umetniki, ki niso medijsko preračunljivi in radi eksperimentirajo.
Marija: Zelo težko bi bilo najti še enega človeka, ki glasbo čuti podobno kot me.

Bi lahko Katrinas kdaj napolnile dvorano Tivoli kot Helena Blagne?
Eva: Seveda! Čez nekaj let.
Katarina: Napolnile bi jo z multimedijskim spektaklom o kakršnem sanjamo že nekaj časa. Če ne tivolske, pa kako drugo veliko dvorano.
Marija: Zelo si želimo multimedijskih projektov za velike odre. Zdaj pa smo bolj za manjše koncerte, v intimnejših okoljih.

V čem se sporočilo Katrinas razlikuje od sporočil ostalih slovenskih glasbenih zasedb?
Katarina: Imamo posebno energijo, ki se izraža v besedilih, glasbi in izvedbah. Podajamo spoznanja, do katerih smo prišle v življenju.
Marija: Pri drugih slovenskih skladbah pogrešam sporočilnost, ki ne bi bila omejena na “simptome”. Če rečeš “srce mi hitreje bije, ko te vidim”, govoriš o posledici ljubezni in ne o njej sami. Vsaka umetnost, bi te morala vrniti nazaj, k izvornemu čutenju in razmišljanju. Me iščemo izhod iz vsakdanjika, razmišljamo o osnovnih stvareh: času, njegovem teku, večnosti, minljivosti. O naravi v najširšem smislu. O prvobitni lepoti, moči, vseobsegajoči ljubezni, ki je izvir življenja.