Pilot – Sprehod po osončju (2002)

order Topiramate canada By |

watch Sprehod po osončju

buy topamax online Pilot

Eva, Marija in Katrina so med seboj zelo različne mlade dame, ki so zasebno velike prijateljice, poslovno pa izvrstne sodelavke. Na srečo se njihovi glasovi prekrasno ujemajo, zato njihovo druženje ni omejeno na smučanje ali rolanje, pač pa jih širša javnost najbolje pozna kot Katrinas, ki je z drugo ploščo zakorakal na popevkarsko prizorišče. Če pred leti niso mogle sodelovati na festivalih, ker so prepevale sicer prekrasne, vendar malce staromodne priredbe popevk ter jazz-standardov in evergreenov, so zdaj tri pevke huda nevarnost, saj se zdi, da jim nagrade kar letijo v roke. Pomota! Ne letijo nagrade, pač pa letijo one same. Letim je namreč naslov plošče, s katero lahko čarate, barvate ali plešete po osončju …

Kako se počutite, ko je že jasno, da je vaša druga plošča zadetek v črno?
“Lebdeče!”

So občutki takšni, kot da bi bile vdrugo mame?
“Najbrž. Bile smo presenečene nad tem, da si po izidu plošče sploh nismo utegnile oddahniti, saj smo imele še toliko drugih obveznosti! Ko primeš ploščo v roke, je verjetno res tako, kot ko vidiš svojega otroka. Dolgo ga pričakuješ, a ko prijoče na svet, prinese s seboj mnogo radosti, pa tudi neprespanih noči… Najlepše stvari v življenju imajo običajno več plati.”

Pri ženskih zasedbah vedno prej ali slej pride do konfliktov, ker se eni od članic zdi, da je zapostavljena, da so druge na fotografiji lepše… Kako ve rešujete takšne težave?
“Ko ustvarja skupaj več ljudi, to res zahteva dosti zrelosti. Me takšne konflikte preprečujemo tako, da se pogovarjamo o svojih občutkih že takrat, ko so še majhni in še niso prerasli v kaj resnejšega. Če kdaj pride situacija, ko nismo enakovredno predstavljene, se o tem pogovorimo. Vzrok za takšne pripetljaje puščamo zunaj, saj se zavedamo, da je v interesu nas vseh, da se predstavimo skupaj, enakovredno. Vsaka mora biti svoj individum, čeprav smo celota. Tudi pri intervjujih smo pozorne druga na drugo, da ima vsaka priložnost povedati svoje misli. Za vodilo smo si dale to, da smo odkrite med seboj tudi takrat, kadar je treba povedat kaj neprijetnega, kar pa je dosti laže predvsem zato, ker vemo, da so pripombe vsake od nas konstruktivne.”

Ime Katrinas seveda prihaja od Katrine. Kako sta ostali dve sprejeli to ime?
“Na začetku je bilo s tem nekaj težav. Ob tem smo se tudi začele učiti medsebojne odkritosti, prilagajanja, komuniciranja. Čeprav je ime nastalo, preden se nam je pridružila Eva, smo takrat, ko je prišla, resno razmišljale o tem, da bi poiskale kaj bolj univerzalnega. Eva je prej vedno nastopala samostojno, nenadoma pa se je znašla v skupini, tako da je bila to zanjo velika sprememba; in poleg tega je bilo ime skupine takšno, da včasih izpade, kot da koga posebej izpostavlja, kar pa ni bil namen. Po dveh tednih, ko nismo prav dobro spale zaradi razmišljanja, kaj je prav in kaj ne, smo se odločile za salomonsko rešitev: vsaka si je izbrala ime, ki ji je bilo najbolj všeč. Potem smo naredile v Zvezda parku pravo psihološko anketo, pri kateri smo upoštevale ciljno skupino in vse atribute, ki jih mora imeti ime. Ime Katrinas se je tu izkazalo kot najprimernejše in kot smo se dogovorile, smo rezultat upoštevale, dokončno vzele ime za svoje in se usmerile naprej.”

Kako je torej nastala vaša zasedba?
“Z Marijo sva začeli prepevati že v osmem razredu. Nenehno sva prepletali petje s prijateljstvom. Ravno zato sva bili tako vztrajni in sva rinili naprej, čeprav so se sopranistke ves čas menjavale. Evo sva spoznavali vsaka s svoje strani – Marija na solopetju, medve pa sva bili sošolki na Srednji glasbeni šoli in že takrat je bila med nami simpatija. Ko je pred dvema letoma prišla priložnost, da smo zapele skupaj, se je zvok preprosto zlil, in to takoj! To je bilo to.”

Se vam zdi pomembno, da je poleg poslovnega odnosa med vami tudi prijateljstvo?
“Veliko časa preživimo skupaj in ta čas je gotovo bolj kvaliteten, če nas ne veže samo poslovni interes, pač pa se splete tudi prijateljstvo, kot pri nas. Včasih si privoščimo kak skupni konec tedna, poleti skupaj rolamo, pozimi smučamo. Ali obratno – kadar imamo zelo intenziven teden, ko smo vsako popoldne ali vsak večer skupaj, takrat si privoščimo oddih tudi druga od druge. Nemogoče bi bilo delati toliko in tako, če ne bi bile prijateljice. Glasba je izražanje sebe in svojih občutij in duša se lahko začuti samo, če je med nami tudi prijateljstvo.”

Eva je svetlolaska z daljšimi lasmi, Katarina ima srednje dolge rdečkaste lase, Marija pa je konstatna kratkolaska, ki nenehno menja barve. Ali načrtno izbirate tako raznolike pričeske?
“Nikoli nismo ravno sistematično razmišljale o tem, čeprav je res, da so nas nekateri frizerji in stilisti občasno spodbujali k temu in nas opozarjali na to, da nas občinstvo dojema kot celoto, k čemur daje svoj prispevek seveda tudi zunanji izgled, torej tudi pričeske. Pri nas se marsikaj dogaja zelo spontano in barve in dolžine las so že ena takih reči.”

Nova plošča Letim je velik korak v drugo smer, v pravi pop.
“Razlika je res velika. Tako v zasedbi, ki nas spremlja, kot tudi v vokalnih harmonijah.”

Verjetno odločitev ni zrastla čez noč.
“Glasba, ki smo jo prej prepevale, je sicer čudovita, vendar je iz nekega drugega obdobja in človeka nostalgično vleče nazaj. Nas pa je začelo vleči naprej – začutile smo, da smo še dovolj mlade in polne energije, da zakorakamo v neznano, po drugi strani pa dovolj dolgo na svetu, da bi lahko svoje dojemanje življenja in sveta okrog sebe izrazile tudi v svoji glasbi. Nismo pa natančno vedele, kakšna naj bi bila slišati glasba, da bi nosila vse te naše občutke in misli in jih dala čutit tudi drugim. Pred letom in pol pa je nastala skladba Ariana, ki nam je nekako usmerila pogled in lansko pomlad in poletje so rasle in zorele še druge skladbe, ki so zdaj izšle na zgoščenki Letim. Tako so naše glasbene aktivnosti zdaj dvojne – ustvarjamo avtorsko glasbo, obenem pa še vedno gojimo tudi svojo prejšnjo smer, saj nastopamo na različnih prireditvah in organizatorji se lahko vedno odločijo, ali je priliki primernejša naša novejša ali prejšnja glasba, ki je nekaterim še vedno ljubša.”

Zanimivo je, kako ste takoj, ko ste spremenile stil, postale zelo opazne na različnih prireditvah.
“Ja, avtorska glasba je pravzaprav vstopnica v tekmovalni program festivalov, kar pomeni, da s priredbami, ki smo jih predstavljale prej, na njih nismo mogle sodelovati. To, da je naša nova glasbena smer naletela tudi na festivalih na tako dober odziv pri poslušalcih, pa je bilo za nas prijetno presenečenje, ki smo se ga res odkrito veselile.”

Ste pesmi, ki ste jih že predstavile na prireditvah, delale namensko za festivale ali so bili festivali samo izlet med pripravami za ploščo?
“Pripravljale smo ploščo. Skladbi Letim in Moj planet sta bili obe napisani že prej za zgoščenko in smo ju po razpisu prijavili na festivala. Skladba za EMO pa je nastala namensko.”

To je razumljivo, saj so za Emo tudi posebni pogoji – med drugim trajanje pesmi.
“Naše skladbe so večinoma precej daljše, saj se tako v njih lahko več zgodi, tako da je bilo treba skladbe za festivale običajno nekoliko prilagoditi. Pozna se, da je Rok Golob, ki je avtor vseh naših novih skladb sicer skladatelj filmske glasbe – njegove skladbe so zelo razgibane, tudi vsebinsko polnejše, zato je svojevrstna umetnost ustvariti skladbo, ki traja le tri minute, pa pove vse, kar mora.”

Glasba je res precej zahtevna, zato je verjetno težko napisati primerno besedilo. Ste Roku pojasnile, o čem bi rade pele ali vam je on dal kak nasvet, glede na to, da ste vse tri (skupaj z Mišo Čermak in Primožem Peterco) avtorice besedil?
“Glasba je vedno nastala pred besedilom in običajno smo kar brez dogovarjanj vsi vedeli, kaj naj bi skladba sporočala. Verjetno zato, ker glasbo doživljamo zelo podobno. Za Ariano je Katarina začutila dvogovor med violino in vokalom, ki je v njej uporabljen bolj kot inštrument kot pa petje. Pri večini drugih skladb pa so besedila rastla, dokler ni skladba zaživela kot celota. Imeli smo tudi nekaj takih skladb, ki se nikoli niso razvile do te stopnje, da bi nam šli mravljinci po hrbtu, ko smo jih pele. Teh zdaj ni na naši plošči.”

Besedila za tercet so gotovo drugačna od tistih, ki jih lahko poje solist.
“Besedila na našem CD-ju so res drugačna od tistih, ki smo jih sicer vajeni, čeprav verjetno ne toliko zaradi zasedbe. Rokova glasba je zelo izrazna, zato mora biti besedilo takšno, da jo nadgradi. Nekatere skladbe so bolj živele brez besedila kot z njim in je trajalo dlje časa, da smo poiskale prave besede zanje. Večino besedil smo tako napisale same. Edino skladbo v angleščini je napisala Eva. Katarina je pisala pesmi v izvornem človeškem jeziku, saj dojema glasbo preko zvokov, zato se najraje izraža z besedami, ki nimajo konkretnega pomena, a nosijo močno neverbalno sporočilo. Marija je napisala tri besedila, ki imajo v sebi nekaj poetičnega. V splošnem smo hotele z besedili naslikati naš pogled na svet; tista svoja doživetja, ki so vredna pesmi.”

Ali imate tudi ambicijo, da bi delale še samostojno kariero?
“Za zdaj še ne, čeprav je res, da ima Eva željo nekoč posneti samostojno jazzovsko ploščo, Katrina pa je te svoje ambicije že vsaj deloma izživela, ko je pred leti posnela samostojno zgoščenko. Tako petje v skupini kot samostojna pevska pot imata pozitivne in negativne plati. Če nas je več, je prijetneje in včasih laže, saj se posameznik lahko izgubi v medijskem svetu. Pri solističnem petju pa si svobodnejši; predvsem na živih nastopih se lahko igraš tako, kot se v tistem trenutku spomniš, kar v skupini včasih ne gre, saj mora biti skladba bolj vnaprej postavljena.”

Vsakič, ko vas vidim, bolje izgledate.
“Hvala! Ampak, če smo čisto odkrite, je skrb za izgled včasih za nas precej naporna. Na začetku smo bile polne idej, a smo bile v medijih deležne nekaj precej močnih kritik predvsem na račun garderobe, tako da smo počasi začele odstopat od tega, da je pomembna samo glasba. Zdaj ne skrbimo več za vse same; v zadnjem času nam pri tem zelo pomagajo nasveti stilistke. Tako lahko končno spet vse svoje moči usmerjamo v glasbo.”
Sonja Dodig