Piše: Katja Petrovec
Katrinas – Katarina Habe

Nekoč so letela, a bila ves čas zelo na tlehZasanjane Pilot

Studenec v Domžalah so kot Križanke v malem, prostor, ki ima posebno energijo, opiše Katarina Habe prizorišče septembrskega koncerta skupine Katrinas. Kot imajo posebno energijo članice skupine same in njihove pesmi, ki na kratko rečeno, dajo ljudem misliti. In brez te pozitivne energije jim ne bi uspevalo. Z iskrenostjo do sebe in vedenjem, da si naredil najboljše do končnega rezultata. »Na vse, kar ne moreš vplivati, pa je tako ali tako v zvezdah,« pove Katarina Habe.

Kaj torej pripravljate v Studencu?
Zelo smo vesele, da bo celoten koncert ob spremljavi Big banda orkestra Slovenske vojske, pod taktirko Rudija Strnada. To so fantje z izjemno energijo, so super glasbeniki in z njimi smo že večkrat sodelovale. Ker smo imele na zadnjem koncertu ženske gostje, smo se tokrat odločile za moške goste in se vprašale, koga res cenimo v tem smislu, da je delal večje premike na slovenski glasbeni sceni. Od starejše generacije je to Oto Pestner, ker ni vezan le na eno glasbeno zvrst, temveč se preizkuša v različnih stvareh in je kvaliteten na različnih glasbenih področjih. Magnifico je prav tako zvezda stalnica, ki vedno preseneča. Všeč nam je njegova samosvojost in da ostaja zvest sam sebi. Murat & Jose sta tista, ki sta dvignila slovensko rap sceno, njuna besedila pa resnično opozarjajo ljudi, kaj izboljšati in ceniti v življenju. Za Heavenixe pa ni čudno, da bodo gostje, saj je večina tudi članov v našem bendu, Rok Golob je naš hišni komponist in bo vmes prevzel tudi taktirko Rudija Strnada. To je ekipa fantov, ki so izjemno pozitivni. Ne le, da dobro igrajo in naredijo povsod dober žur, so fantje na mestu, na katere se lahko zaneseš. In to je pomembno, ko ustvarjaš glasbo.

Po tem koncertu naj bi šle na ustvarjalni dopust.
To je za nas neka rešilna bilka. Petra se je odločila, da bi šla na samostojno solistično pot in če je ena ekipa tako dobra, če se dobro razumeš in kvalitetno delaš, potem težko sprejmeš tako odločitev. A jo moraš podpirati, ker je sanje potrebno uresničiti. Do novega leta bomo imele premor, da se bodo kreirale ideje in lastne sanje, ter počakale, kaj bo to obdobje prineslo. Potem bomo sprejele dokončno odločitev. Sem večni optimist in pravim, nikamor se nam ne mudi, vzemimo si ta čas, da vidimo, kaj bo. Bomo še vedno skupaj, a v nekih novih razsežnostih? Bomo zasedbo menjale?

Torej ni nujno, da Katrinas razpadejo?
Ne, vsekakor je vizija, da se bo stvar vodila naprej, a ne na silo.

Eno članico, Evo, ste že izgubili na enak način?
Da, prav zato stvari ne smemo prehitevati. Eva je morala svoje sanje uresničiti, zelo je srečna in super ji uspeva. Ko se srečamo, tudi z Marijo, vidimo, zakaj je bilo to potrebno. Takrat pa nas je samo bolelo. Eva je vedela, da je to njena pot, po drugi strani pa je bilo to kot ločitev med partnerji.

Vaša glasba se je skozi albume spreminjala. Kako?
Zelo, ker se zelo spreminjamo tudi me. Ko smo začele peti, smo bile v evergreenskih vodah in nismo razmišljale o avtorski glasbi. Ko pa smo začele sodelovati z Rokom Golobom, smo se usmerile v avtorstvo in glasba je postala drugačna. Če poslušaš našo glasbo, vidiš, da se ta zelo spreminja, a rdeča nit, to je zaupanje v življenje, ostaja.

Je to tisto, kar želite podati poslušalcem?
Vsak ima v življenju poslanstvo, da lahko drugim sporoča neke višje resnice. Mogoče najlažje preko umetnosti, in če imaš možnost delati z glasbo, je to lepo darilo, ki ga lahko deliš z drugimi.

Vse imate uspešno poklicno in glasbeno kariero. Kako usklajujete vse to?
Včasih je bilo lažje, ker še nismo imele otrok. Sanja ima že dva, jaz enega in potem se ti prioritete v življenju malce spremenijo. Vsakega koncerta ne moreš več sprejeti in spretno izbiraš, kaj je tisto, kar je vredno. A če si nekaj v življenju res želiš, potem moraš biti dober kombinatorik s časom in moraš imeti dobro podporo v okolici – babice, dedke, tete. To deluje pri nas sto na uro in vsem smo zelo hvaležne, da je tako, ker sicer ne bi šlo. Poleg tega je Petra zelo uspešna državna revizorka, Sanja profesorica klavirja, jaz pa zaposlena na fakulteti kot profesorica psihologije. Znotraj tega moraš znati manevrirati.

Je morda kaj laže, ker sta z Rokom Golobom partnerja?
Vsekakor, čeprav je na eni strani to dvorezen meč. Takšen odnos zelo pripomore k temu, da se rojevajo vedno nove ideje, da greš naprej, se pogovarjaš o novih izzivih. Tu sva na isti valovni dolžini in točno veva, kaj želiva ustvariti, kam se želimo premakniti. Po drugi strani pa se osebno in profesionalno življenje kdaj preveč zmešata. To zna biti tudi naporno, a je več plusov kot minusov.

V zadnjem singlu, Hočem še, ste sodelovale s Cherie Lucas. Kako je prišlo do sodelovanja?
Cherie je žena našega prijatelja, kitarista Aleša Marjetiča. Spoznala sta se že prvi večer, ko je Cherie priletela v Los Angeles, da bi tam naredila kariero pevke. V Avstraliji je namreč že veliko dosegla in je želela to nadgraditi še v Ameriki. A takoj ko je prišla v Los Angeles, je spoznala svojega bodočega moža. Cherie me je očarala kot glasbenica, osebnost, ženska, ona je idol ženske, ki stoji za svojimi sanjami in je načelna. Tako sem rekla, zakaj ne bi kaj naredile skupaj.

Pesem je malce drugačna od prejšnjih. Kako ste se ujele v njej?
Super, ker imamo rade izzive. Ko nam postana dolgčas, je fino, da se zgodi kaj novega.

Kakšna pa je idealna ženska za vas?
Da ima notranjo zadovoljstvo in mir, da vidiš žar v njenih očeh, živi svoje sanje, je zdravo tekmovalna, kar pomeni ne z agresijo, ampak z vztrajnostjo in zaupanjem. Da v sebi nosi neko milino in ne ostrine, ki jo moramo ženske danes v svetu uveljaviti, sploh če se želimo kam premakniti. Cenim ženske, ki so močne, a vladajo z žarom in milino.

Če beremo vaše pretekle intervjuje, se zdi, kot da živite v rožicah?
Dostikrat so nam očitali, da smo naivne, zasanjane, v oblakih. Ne, mi smo zelo na tleh, a imamo globoke vrednote. Morda zveni to naivno, a se nam stvari v življenju tako uresničujejo in želimo med druge širiti to lahkotnost bivanja.

Vodilo Katrinas in vaše življenjsko vodilo?
Če rečem za vse, so to harmonija, narava, lepota, ljubezen. To so naše skupne vrednote in motivacijski naboj, ki nas vleče naprej. Moja osebna vrednota pa je, da poskušaš sprejemati vse trenutke in dogodke, ki ti prihajajo na pot, z odprtimi rokami in se iz vsake kaj naučiš.
Okvirček:
Trije razlogi, zakaj na koncert Katrinas 10. septembra 2010. Izjemni gostje, Big bend orkester Slovenske vojske ter energičnost Katarine Habe, Sanje Mlinar in Petre Grkman.

Velja le 2/3 večina!

Katarina, Sanja in Petra niso take ženske, da bi se branile babjega čveka ob kavici in gori piškotov, tudi nebeško dobra čokolada jim ne dela preglavic. Kar želijo, to dobijo. Odkar ima Katrinas dve novi članici – Sanjo in Petro – je skupina postala še bolj prepoznavna. Je že tako, da pozitivna energija privablja le pozitivne stvari.

Ko sta Katrinas zapustili dve članici, ste ostali le še vi, Katarina. Ste se kdaj ustrašili, da skupina Katrinas ne bo več ugledala belega dneva?
Niti ne, čeprav je res, da je bilo razhajanje stare zasedbe in hkrati rojstvo nove zelo boleče. To so bile neprespane noči, spraševanja kaj in kako naprej. Takrat nisem razumela, zakaj se nam to dogaja. Le zaupala sem življenju in temu, da se vse zgodi z nekim namenom. Katrinas pa je ena tako pozitivna zadeva, da sem močno verjela v to, da bosta prišli dve novi punci, s katerima bomo lahko nadaljevale vizijo, ki smo jo imele prejšnje Katrinas. Z Evo in Marijo namreč nismo delile samo glasbenih sanj, temveč smo se tudi prijateljsko prepletle. Zato sem srečna, da nam je to kljub našemu glasbenemu razhodu uspelo ohraniti. Po drugi strani pa je še vecje darilo, da se tudi s Petro in Sanjo nismo le pevsko in glasbeno ujele, ampak imamo podobne življenjske vi¬zije.

Zdaj ste Katrinas dvotretinjsko nova zasedba. Kdaj je potekal izbor za novi pevki in koliko besede ste imeei pri tem?
Z Evo in Marijo smo se dokončno razšle marca, zato je izbor potekal zelo hitro. Petra je prišla v začetku marca oziroma konec feb¬ruarja, saj smo želele oddati skladbo za Slovensko popevko 2005. Sanja pa se nama je pridružila konec marca. Za Sanjo je dal namig moj oče, ker jo je učil na akademiji. In je rekel: »Kaj pa Sanja Mlinar? S Petro sva bili takoj za. Sanja je namrec vrhunska pevka, izjemna glasbenica in pianistka. Pravzaprav ni bilo nobene avdicije, ker sem obe punci že zelo dobro poznala. Imata taka glasbena priporočila, da sem vedela, kakšni super glasbenici dobim.

Kaj imate skupnega? Vidim, da ste vse tri bolj blond …
Petra: (smeh) Veliko stvari imamo skupnih, so pa tudi stvari, ki so le naše. Vse si sproti povemo in cenimo različnost, ki je med nami, saj nam širi obzorja. Super je, da pokrivamo več polov in je zaradi tega naša glasba še bolj raznolika.
Sanja: Ne družimo se le na vajah, ampak tudi zasebno. Vseč so mi pogovori, druženje. Če ne bi bilo tega in prijateljstva, v taki skupini ne bi mogla peti. Po vaji, ki jo imamo enkrat na teden, se dobimo pri eni izmed nas doma, skuhamo kavo, damo na mizo piškote in se pogovarjamo predvsem o ženskih zadevah.
Katarina: Vsaka je en delček in če eden manjka, celota ne more normalno delovati. Skupaj smo sestavile mozaik in vsaka pokri¬va eno področje.

Ste se že skregale?
Vse tri v en glas: Ne!!! Katarina: Pri nas vedno velja pravilo: če sta dve za neko stvar, ena pa ne, potem dvotre¬tinjska večina obvelja!
Petra: Velikokrat je celo tako, da smo razdel¬jeni na četrtine, ker je Rok Golob del naše ekipe in skupaj z njim sprejemamo naše velike odločitve.
Sanja: Pri nas bi zelo težko prišlo do prepira, ker nobena izmed nas ni osebnost, ki bi rada imela konflikte. Vse si povemo. Seveda pridejo stvari, ki so konfliktne – ampak, saj smo odrasle! Nikoli se se nismo užalile, pri nas gre le za različna mnenja. Ampak, kot smo že rekle: vse si povemo! Pomembno je, da stvari, ki to motijo, ne zadržis zase.

Vprašanje za Sanjo. Glede na to, da sta Katarina in Petra starejši od tebe – ali ju dojemaš kot starejši sestri?
Sanja: Če bi bili starejši sestri, bi se z njima verjetno prepirala, zdaj se pa ne. (smeh)
Katarina: Sanja je v svoji glasbeni karieri že veliko izkusila in je pri določenih stvareh še celo bolj zrela kot midve s Petro. Midve sva bolj otročji, Sanja pa naju malo prizemlji.

Novo zgoščenko ste snemale v Los Angelesu. Zakaj ste poletele ravno tja?
Katarina: To snemanje je bilo dogovorjeno že prej, preden se je zasedba zamenjala. Rok Golob – alfa in omega naših glasbenih projektov – polovico leta preživi v Los Angelesu in ima tam tudi stu¬dio. Razlog pa je bil tudi ta, da je v Los Angelesu čutiti poseben ustvarjalni veter v zraku. Delati tam je povsem drugače kot pri nas.
Petra: Najbolj smo se povezale ravno tam. Preden smo odšle v Ameriko, smo tukaj le delale, delale in še enkrat delale. Saj smo si tudi vzele čas, ampak tam je bilo pa res fino, ker smo bile ves čas skupaj. Zgradile smo res močne temelje, ki nas še danes držijo skupaj.
Sanja: Če bi snemale tukaj, bi kmalu po snemanju odšle vsaka na svoj konec, tam pa smo bile res povezane. Skupaj smo jedle, žurale, hodile snemat … povsem drugačna energija!
Petra: Kot delovni dopust. Uživaš, delaš tisto, kar želiš. Takrat privlačis podobne ljudi in zato se imaš še bolj fino.
Sanja: Naša strategija na začetku je bila, da se naredi čim več, posname zgoščenko, naredi vidospot, da se pravzaprav »zbombardira« publiko z novimi projekti. Vzele smo si čas, da naredimo ćim boljše, kar pošnemo.

Ste si kdaj želele, da bi bile za en dan »kokoške« – da bi cele dneve hodile po trgovinah in brez meja zapravljale?
Sanja: Jaz ne. To mi je prava muka.
Katarina: Tudi jaz sem prej sovražnica kot ljubiteljica nakupovanja. Je pa res, da sem v Los Angelesu, ko sta me Petra in Sanja prosili, naj ju peljem v šoping, na koncu sama zapravila največ.
Petra: Tudi jaz sem nakupila veliko majčk, oblek … V nasprotju s Kat in Sanc jaz obožujem nakupovanje! Da bi šla v neko velemesto in nič kupila – to bi bil zame smrtni greh!
Zoja Ahlin

Omikane dečve

Katrinas si postajajo podobne…Omikane dečve

Evo, Marijo in Katarino smo preizkusili. Vsaka je odgovarjala na enaka novinarska vprašanja, ne da bi vedela za odgovore drugih dveh. Želeli smo preveriti, kako razmišljajo o razmerah v glasbi in zabavništvu, ko niso druga drugi ne v pomoč in ne v cenzuro. Izkazalo se je, da so usklajene. Nobena si v samostojnem razmišljanju ni dala duška. Ekscesi pri njih odpadejo. Od zmagovalk Slovenske popevke bi jih resda težko pričakovali.

V večini slovenskih skupin se člani precej razlikujejo. V intervjujih radi poudarjajo individualnost, unikatnost in prav v notranjih razlikah, včasih celo nasprotjih, vidijo gonilo skupinskega ustvarjanja. Hja, če je treba, se v korist napredka tudi zmlatijo.

Katrinas tega najbrž ne bi nikoli storile. So preblage in tudi sicer skrajno omikane dečve. Demonska energija jim je tuja.
Pojejo iz čistega veselja do življenja. Nobene zagrenjenosti, nobenih navskrižij, ki bi jih bilo treba iztisniti iz duše. Zato so se odlično ujele s konceptom na novo oživljene Slovenske popevke, ki v sebi po tradiciji nosi tovariško ljubezen. To, da so lani zmagale v bistvu sploh ni pomembno. V njihovi terminologiji, bi se prej glasilo: zmagali so vsi, ki so tisti večer na krilih pesmi poleteli svojim sanjam naproti. Ah, čudovito.

Je v današnjih tržnih razmerah mogoče Slovenski popevki vrniti šarm, ki ga je imela v ‘najlepših’ letih?
Eva: Vsekakor, vendar v sodobnejši preobleki, z novimi idejami.
Katarina: Mogoče je, vendar je zdaj ta naloga dosti težja. V šestdesetih, sedemdesetih je bilo življenje preprostejše, bolj vedro, optimistično in harmonično. Takšna je bila tudi glasba. Glasbeniki so se spoštovali in cenili kakovost. Danes smo ljudje manj zadovoljni že sami s seboj, zato je umetniku v okolju, polnem negativne kritike, težje ustvarjati. Čar bomo vrnili, ko bomo začeli verjeti v slovensko glasbo, v njeno kakovost, za katero nam ne bo težko dati denarja.
Marija: Kdo pravi, da so najlepša leta že mimo? Morda šele pridejo. Lanska Slovenska popevka je bila zame najlepši festival do doslej in tako bi bilo, tudi če ne bi zmagale. Ima dušo. Kar pa zadeva trženje – kljub vsemu so stvari še v povojih. Vseeno moraš še vedno sam tržiti svojo glasbo, saj težko najdeš človeka, ki bi to dobro počel namesto tebe.

Katero pevko bi sprejele medse, da bi postale kvartet?
Eva: Me se dobro razumemo, ker podobno razmišljamo. Zato bi se morala četrta vklopiti v naše razmišljanje in seveda – čeprav v šovbiznisu to ni vedno cenjeno – tudi dobro peti.
Katarina: Pevko z zanimim, prepričljivim in šolanim glasom, “opazno” osebnjostjo, nekaj plesnimi sposobnostmi in podobno vizijo ter življenjsko filozofijo kot me.
Marija: Pokrivati bi morala glasovno lego, ki še ni pokrita. Recimo res nizek alt.

Katero od svojih pesmi bi prepustile Sestram v interpretacijo? Zakaj?
Eva: Kakšno z univerzalnim jezikom, da bi si jo lahko vsak od poslušalcev predstavljal po svoje. S čim manj homofobičnimi občutki. Ha!
Katarina: Marleni je bila na našem koncertu najbolj všeč skladba Galiero, ki govori o zmagovalcu življenja, Vedno, ko smo se srečale jo je prepevala. Sicer pa je prepustiti skladbo nekomu v interpretacijo nekaj podobnega, kot če bi nekomu zaupal svojega otroka. V njih je ogromno ljubezni in prepričanj, tako da si včasih kar pretirano zaščitniški.
Marija: Hm. Sestre si predstavljam s skladbo “A little bit of this”, ker je lahkotna, govori o svetlih in temnih trenutkih življenja. Srednji del pa je čisti disko, kar dovoljuje veliko poljubnega poigravanja. Podal bi se jim tudi charelstone “Sladka Angie”. V njem bi prišle do izraza njihova ženskost, glamuroznost in koketnost.

Če glasbe ne bi pisal Rok Golob, katerega skladatelja bi si izbrale?
Eva: Najbrž bi začele pisati same. Interpretacijo, najbližjo izvorni ideji, lahko najbolje izvede avtor sam.
Katarina: Z Rokom se tako dobro ujamemo, da bi se težko odločile za koga drugega. Če že, bi moral biti enkraten v pisanju za simfonično zasedbo, tako kot Rok. Sicer pa bi v sanjah najraje delala s Stingom, Davidom Fosterjem ali Jonoem Williamsom. To so veliki umetniki, ki niso medijsko preračunljivi in radi eksperimentirajo.
Marija: Zelo težko bi bilo najti še enega človeka, ki glasbo čuti podobno kot me.

Bi lahko Katrinas kdaj napolnile dvorano Tivoli kot Helena Blagne?
Eva: Seveda! Čez nekaj let.
Katarina: Napolnile bi jo z multimedijskim spektaklom o kakršnem sanjamo že nekaj časa. Če ne tivolske, pa kako drugo veliko dvorano.
Marija: Zelo si želimo multimedijskih projektov za velike odre. Zdaj pa smo bolj za manjše koncerte, v intimnejših okoljih.

V čem se sporočilo Katrinas razlikuje od sporočil ostalih slovenskih glasbenih zasedb?
Katarina: Imamo posebno energijo, ki se izraža v besedilih, glasbi in izvedbah. Podajamo spoznanja, do katerih smo prišle v življenju.
Marija: Pri drugih slovenskih skladbah pogrešam sporočilnost, ki ne bi bila omejena na “simptome”. Če rečeš “srce mi hitreje bije, ko te vidim”, govoriš o posledici ljubezni in ne o njej sami. Vsaka umetnost, bi te morala vrniti nazaj, k izvornemu čutenju in razmišljanju. Me iščemo izhod iz vsakdanjika, razmišljamo o osnovnih stvareh: času, njegovem teku, večnosti, minljivosti. O naravi v najširšem smislu. O prvobitni lepoti, moči, vseobsegajoči ljubezni, ki je izvir življenja.