Sprehod po osončju

Pilot

Eva, Marija in Katrina so med seboj zelo različne mlade dame, ki so zasebno velike prijateljice, poslovno pa izvrstne sodelavke. Na srečo se njihovi glasovi prekrasno ujemajo, zato njihovo druženje ni omejeno na smučanje ali rolanje, pač pa jih širša javnost najbolje pozna kot Katrinas, ki je z drugo ploščo zakorakal na popevkarsko prizorišče. Če pred leti niso mogle sodelovati na festivalih, ker so prepevale sicer prekrasne, vendar malce staromodne priredbe popevk ter jazz-standardov in evergreenov, so zdaj tri pevke huda nevarnost, saj se zdi, da jim nagrade kar letijo v roke. Pomota! Ne letijo nagrade, pač pa letijo one same. Letim je namreč naslov plošče, s katero lahko čarate, barvate ali plešete po osončju …

Kako se počutite, ko je že jasno, da je vaša druga plošča zadetek v črno?
“Lebdeče!”

So občutki takšni, kot da bi bile vdrugo mame?
“Najbrž. Bile smo presenečene nad tem, da si po izidu plošče sploh nismo utegnile oddahniti, saj smo imele še toliko drugih obveznosti! Ko primeš ploščo v roke, je verjetno res tako, kot ko vidiš svojega otroka. Dolgo ga pričakuješ, a ko prijoče na svet, prinese s seboj mnogo radosti, pa tudi neprespanih noči… Najlepše stvari v življenju imajo običajno več plati.”

Pri ženskih zasedbah vedno prej ali slej pride do konfliktov, ker se eni od članic zdi, da je zapostavljena, da so druge na fotografiji lepše… Kako ve rešujete takšne težave?
“Ko ustvarja skupaj več ljudi, to res zahteva dosti zrelosti. Me takšne konflikte preprečujemo tako, da se pogovarjamo o svojih občutkih že takrat, ko so še majhni in še niso prerasli v kaj resnejšega. Če kdaj pride situacija, ko nismo enakovredno predstavljene, se o tem pogovorimo. Vzrok za takšne pripetljaje puščamo zunaj, saj se zavedamo, da je v interesu nas vseh, da se predstavimo skupaj, enakovredno. Vsaka mora biti svoj individum, čeprav smo celota. Tudi pri intervjujih smo pozorne druga na drugo, da ima vsaka priložnost povedati svoje misli. Za vodilo smo si dale to, da smo odkrite med seboj tudi takrat, kadar je treba povedat kaj neprijetnega, kar pa je dosti laže predvsem zato, ker vemo, da so pripombe vsake od nas konstruktivne.”

Ime Katrinas seveda prihaja od Katrine. Kako sta ostali dve sprejeli to ime?
“Na začetku je bilo s tem nekaj težav. Ob tem smo se tudi začele učiti medsebojne odkritosti, prilagajanja, komuniciranja. Čeprav je ime nastalo, preden se nam je pridružila Eva, smo takrat, ko je prišla, resno razmišljale o tem, da bi poiskale kaj bolj univerzalnega. Eva je prej vedno nastopala samostojno, nenadoma pa se je znašla v skupini, tako da je bila to zanjo velika sprememba; in poleg tega je bilo ime skupine takšno, da včasih izpade, kot da koga posebej izpostavlja, kar pa ni bil namen. Po dveh tednih, ko nismo prav dobro spale zaradi razmišljanja, kaj je prav in kaj ne, smo se odločile za salomonsko rešitev: vsaka si je izbrala ime, ki ji je bilo najbolj všeč. Potem smo naredile v Zvezda parku pravo psihološko anketo, pri kateri smo upoštevale ciljno skupino in vse atribute, ki jih mora imeti ime. Ime Katrinas se je tu izkazalo kot najprimernejše in kot smo se dogovorile, smo rezultat upoštevale, dokončno vzele ime za svoje in se usmerile naprej.”

Kako je torej nastala vaša zasedba?
“Z Marijo sva začeli prepevati že v osmem razredu. Nenehno sva prepletali petje s prijateljstvom. Ravno zato sva bili tako vztrajni in sva rinili naprej, čeprav so se sopranistke ves čas menjavale. Evo sva spoznavali vsaka s svoje strani – Marija na solopetju, medve pa sva bili sošolki na Srednji glasbeni šoli in že takrat je bila med nami simpatija. Ko je pred dvema letoma prišla priložnost, da smo zapele skupaj, se je zvok preprosto zlil, in to takoj! To je bilo to.”

Se vam zdi pomembno, da je poleg poslovnega odnosa med vami tudi prijateljstvo?
“Veliko časa preživimo skupaj in ta čas je gotovo bolj kvaliteten, če nas ne veže samo poslovni interes, pač pa se splete tudi prijateljstvo, kot pri nas. Včasih si privoščimo kak skupni konec tedna, poleti skupaj rolamo, pozimi smučamo. Ali obratno – kadar imamo zelo intenziven teden, ko smo vsako popoldne ali vsak večer skupaj, takrat si privoščimo oddih tudi druga od druge. Nemogoče bi bilo delati toliko in tako, če ne bi bile prijateljice. Glasba je izražanje sebe in svojih občutij in duša se lahko začuti samo, če je med nami tudi prijateljstvo.”

Eva je svetlolaska z daljšimi lasmi, Katarina ima srednje dolge rdečkaste lase, Marija pa je konstatna kratkolaska, ki nenehno menja barve. Ali načrtno izbirate tako raznolike pričeske?
“Nikoli nismo ravno sistematično razmišljale o tem, čeprav je res, da so nas nekateri frizerji in stilisti občasno spodbujali k temu in nas opozarjali na to, da nas občinstvo dojema kot celoto, k čemur daje svoj prispevek seveda tudi zunanji izgled, torej tudi pričeske. Pri nas se marsikaj dogaja zelo spontano in barve in dolžine las so že ena takih reči.”

Nova plošča Letim je velik korak v drugo smer, v pravi pop.
“Razlika je res velika. Tako v zasedbi, ki nas spremlja, kot tudi v vokalnih harmonijah.”

Verjetno odločitev ni zrastla čez noč.
“Glasba, ki smo jo prej prepevale, je sicer čudovita, vendar je iz nekega drugega obdobja in človeka nostalgično vleče nazaj. Nas pa je začelo vleči naprej – začutile smo, da smo še dovolj mlade in polne energije, da zakorakamo v neznano, po drugi strani pa dovolj dolgo na svetu, da bi lahko svoje dojemanje življenja in sveta okrog sebe izrazile tudi v svoji glasbi. Nismo pa natančno vedele, kakšna naj bi bila slišati glasba, da bi nosila vse te naše občutke in misli in jih dala čutit tudi drugim. Pred letom in pol pa je nastala skladba Ariana, ki nam je nekako usmerila pogled in lansko pomlad in poletje so rasle in zorele še druge skladbe, ki so zdaj izšle na zgoščenki Letim. Tako so naše glasbene aktivnosti zdaj dvojne – ustvarjamo avtorsko glasbo, obenem pa še vedno gojimo tudi svojo prejšnjo smer, saj nastopamo na različnih prireditvah in organizatorji se lahko vedno odločijo, ali je priliki primernejša naša novejša ali prejšnja glasba, ki je nekaterim še vedno ljubša.”

Zanimivo je, kako ste takoj, ko ste spremenile stil, postale zelo opazne na različnih prireditvah.
“Ja, avtorska glasba je pravzaprav vstopnica v tekmovalni program festivalov, kar pomeni, da s priredbami, ki smo jih predstavljale prej, na njih nismo mogle sodelovati. To, da je naša nova glasbena smer naletela tudi na festivalih na tako dober odziv pri poslušalcih, pa je bilo za nas prijetno presenečenje, ki smo se ga res odkrito veselile.”

Ste pesmi, ki ste jih že predstavile na prireditvah, delale namensko za festivale ali so bili festivali samo izlet med pripravami za ploščo?
“Pripravljale smo ploščo. Skladbi Letim in Moj planet sta bili obe napisani že prej za zgoščenko in smo ju po razpisu prijavili na festivala. Skladba za EMO pa je nastala namensko.”

To je razumljivo, saj so za Emo tudi posebni pogoji – med drugim trajanje pesmi.
“Naše skladbe so večinoma precej daljše, saj se tako v njih lahko več zgodi, tako da je bilo treba skladbe za festivale običajno nekoliko prilagoditi. Pozna se, da je Rok Golob, ki je avtor vseh naših novih skladb sicer skladatelj filmske glasbe – njegove skladbe so zelo razgibane, tudi vsebinsko polnejše, zato je svojevrstna umetnost ustvariti skladbo, ki traja le tri minute, pa pove vse, kar mora.”

Glasba je res precej zahtevna, zato je verjetno težko napisati primerno besedilo. Ste Roku pojasnile, o čem bi rade pele ali vam je on dal kak nasvet, glede na to, da ste vse tri (skupaj z Mišo Čermak in Primožem Peterco) avtorice besedil?
“Glasba je vedno nastala pred besedilom in običajno smo kar brez dogovarjanj vsi vedeli, kaj naj bi skladba sporočala. Verjetno zato, ker glasbo doživljamo zelo podobno. Za Ariano je Katarina začutila dvogovor med violino in vokalom, ki je v njej uporabljen bolj kot inštrument kot pa petje. Pri večini drugih skladb pa so besedila rastla, dokler ni skladba zaživela kot celota. Imeli smo tudi nekaj takih skladb, ki se nikoli niso razvile do te stopnje, da bi nam šli mravljinci po hrbtu, ko smo jih pele. Teh zdaj ni na naši plošči.”

Besedila za tercet so gotovo drugačna od tistih, ki jih lahko poje solist.
“Besedila na našem CD-ju so res drugačna od tistih, ki smo jih sicer vajeni, čeprav verjetno ne toliko zaradi zasedbe. Rokova glasba je zelo izrazna, zato mora biti besedilo takšno, da jo nadgradi. Nekatere skladbe so bolj živele brez besedila kot z njim in je trajalo dlje časa, da smo poiskale prave besede zanje. Večino besedil smo tako napisale same. Edino skladbo v angleščini je napisala Eva. Katarina je pisala pesmi v izvornem človeškem jeziku, saj dojema glasbo preko zvokov, zato se najraje izraža z besedami, ki nimajo konkretnega pomena, a nosijo močno neverbalno sporočilo. Marija je napisala tri besedila, ki imajo v sebi nekaj poetičnega. V splošnem smo hotele z besedili naslikati naš pogled na svet; tista svoja doživetja, ki so vredna pesmi.”

Ali imate tudi ambicijo, da bi delale še samostojno kariero?
“Za zdaj še ne, čeprav je res, da ima Eva željo nekoč posneti samostojno jazzovsko ploščo, Katrina pa je te svoje ambicije že vsaj deloma izživela, ko je pred leti posnela samostojno zgoščenko. Tako petje v skupini kot samostojna pevska pot imata pozitivne in negativne plati. Če nas je več, je prijetneje in včasih laže, saj se posameznik lahko izgubi v medijskem svetu. Pri solističnem petju pa si svobodnejši; predvsem na živih nastopih se lahko igraš tako, kot se v tistem trenutku spomniš, kar v skupini včasih ne gre, saj mora biti skladba bolj vnaprej postavljena.”

Vsakič, ko vas vidim, bolje izgledate.
“Hvala! Ampak, če smo čisto odkrite, je skrb za izgled včasih za nas precej naporna. Na začetku smo bile polne idej, a smo bile v medijih deležne nekaj precej močnih kritik predvsem na račun garderobe, tako da smo počasi začele odstopat od tega, da je pomembna samo glasba. Zdaj ne skrbimo več za vse same; v zadnjem času nam pri tem zelo pomagajo nasveti stilistke. Tako lahko končno spet vse svoje moči usmerjamo v glasbo.”
Sonja Dodig

Katrinas

Ognjišče

Kaj privede tri simpatična dekleta z lepim glasom in stasom do tega, da začnejo prepevati? Pravijo, da usoda, ker verjamejo, da se vse stvari zgodijo z namenom. Katarino in Marijo je usoda združila že v osmem razredu, Evo pa sta srečali na srednji glasbeni šoli, pred dvema letoma so se dokončno združile v tercet Katrinas. Na lanski Slovenski popevki so s pesmijo Letim osvojile prvo mesto po sodbi strokovne žirije. Nekaj mesecev kasneje so izdale svojo drugo ploščo z naslovom Letim in te dni letijo naproti novemu festivalu – EMI. Preden “poletijo”, sem jih prosil za pogovor in da del njihovega leta delijo z nami.

Vse tri ste tako ali drugače tesno povezane z glasbo?
Eva: Pri desetih letih sem začutila, da bo glasba moje življenje. Ker sem si vedno želela imeti skupino, sem začela najprej igrati kitaro, ki sem jo potem na Akademiji za glasbo doštudirala. Sedaj poučujem kitaro mlajše. Poleg tega sem vadila solo in jazz petje. Glasba je v zadnjem času del mene, tako močno, da bom verjetno morala najti še kaj drugega, da se nekoliko uravnovesim, oziroma, da si širim obzorje (smeh).
Marija: V naši družini je bila vedno prisotna glasba, oče in njegovi bratje imajo družinski oktet, v katerem vztrajajo že 40 let. Tako tudi sama pojem že od mladih nog, pevsko znanje sem nabirala na urah klasičnega solopetja in čeprav se poklicno ne ukvarjam z glasbo, ima ta v mojem življenju prav posebno mesto.
Katarina: Tudi jaz imam glasbene korenine, že vsaj dve generaciji. Nekaj časa sem se tej usmerjenosti v glasbo kar malo upirala. Starši so me sicer po eni strani k njej spodbujali, po drugi strani pa so me pogosto opozarjali tudi na to, da je to zelo trd poklic, ki prinaša mnogo veselja pa tudi razočaranj. Ves čas sem kombinirala med glasbo in drugimi stvarmi, tako da sem po gimnaziji in srednji glasbeni šoli izbrala študij psihologije in sedaj zaključujem magistrski študij iz psihologije glasbe. V svojem življenju si ne želim samo glasbe, čeprav je v njej moja duša. Ne želim biti odvisna od nje.

Pred časom je izšel že vaš drugi album, z naslovom Letim. Kako bi označile vašo glasbo?
Marija: V našo glasbo dajemo sebe – svoje poglede na življenje in na svet, svoje občutenje vsega, kar nas obdaja. Nismo se opredelile za neko določeno zvrst in zato je našo glasbo težko opredeliti. Rok Golob, ki je avtor vse glasbe CD-ja Letim, je razpoznaven ravno po tem, da je njegova glasba sinteza različnih stilov. Čuti se, da je komponist filmske glasbe, ki pa ima včasih okus po rocku, funku, latinu, jazzu, etnu z različnih koncev sveta.
Katarina: Ni opredeljiva in je niti nočemo opredeliti. Če bi jo postavile v nek okvirček, bi lahko izgubila letenje. Pri nas pa je v ospredju ravno letenje.

Kako pa izbirate skladbe med tistimi, ki jih prepevate na nastopih, in tistimi, ki jih posnamete za CD?
Eva: Smo precej kritične. Za zadnjo ploščo je bilo napisanih več skladb, ampak odločile smo se, da skladbe, pri kateri se nam ne naježi koža ali nam ne gredo mravljinci po hrbtu, ne uvrstimo na ploščo. Za vsako skladbo moramo najti pravo izvedbo, kar pa je mogoče samo, če jo zares čutimo. Šele potem lahko stojimo za tem, kar smo naredile. Za ostale skladbe, ki jih izvajamo poleg tega programa, je merilo, da se nas dotaknejo, ker jih le tako lahko predajamo naprej.
Katarina: Poleg tega moraš imeti že vnaprej predstavo o harmonski zgradbi skladbe. Ko zbiramo tuje skladbe, izberemo tiste, ki imajo harmonsko osnovo, v kateri lahko slišiš tri glasove.
Marija: Potek, kako so nastajale nove skladbe za ploščo, je res zanimiv. Rok je najprej naredil skladbo in določil melodije. Ob posnetkih, ki jih je posnel na sintesizer kot maketo, so nastajala besedila in karakter skladb se je dograjeval. Vokalne aranžmaje smo večinoma postavljale same, kar je bil kar dolg proces iskanja pravih harmonij. Skratka, skladbam smo pustile čas, da so dozorele. Nekatere pa so ostale nekje na začetku in smo jih tam tudi pustile, saj očitno niso bile prave za nas, in jih zdaj ni na našem CD-ju.

Vsak, ki dela glasbo, ima neki namen. Prvi je ta, da sam uživa v glasbi, poleg tega jo želi tudi predstavit drugim in z njo nekaj povedat. Kaj je tisto, kar želite ve sporočiti poslušalcem?
Eva: Rade bi posredovale neko univerzalno ljubezen, ljubezen do vsega sveta. Samo ljubezen lahko rešuje svet. Zveni zelo klišejsko, ampak tako je! Pogosto nastajajo problemi v svetu ali med ljudmi, v družini, med partnerjema, samo zaradi tega, ker se ne poslušamo in manjka komunikacije ali pa brezpogojne ljubezni.
Katarina: Vsaka skladba na tem CD ima v zvezi s tem neko sporočilo. Včasih je to ljubezen do narave, ali otroški občutek navdušenja in čudenja nad vsem, ki ga moramo ohraniti v sebi; čaščenje vsakega novega dne, uživanje v trenutkih, pozitiven pogled na življenje, svoboda. V vsaki skladbi začutiš katero od teh sporočil.

Kdo vam je pomagal pri nastajanju zadnjega CD?
Eva: Avtor glasbe je Rok Golob, besedila smo napisale same razen dveh, ki sta ju prispevala Miša Čermak in Primož Peterca. Instrumente v živo pa so odigrali sami super glasbeniki: bas Jani Hace, bobne Aljoša Jerič, razen pri skladbi Arjana, kjer se je izkazal Rok, trobento Dominik Kranjčan, saksofon Primož Flajšman, pozavno Klemen Repe, spremljevalni vokalist je bil Boštjan Andrejc, vse ostale inštrumente pa je odigral naš Rok Golob.

Imate prav svoje glasbene sanje?
Katarina: Da in to kar velike…
Eva: To je zelo široko vprašanje…
Marija: A smo lahko malo predrzne?!

Izvoli!
Marija: Rade bi uresničile idejo o multimedijskem projektu. Glas je en medij, s katerim izražaš glasbo, inštrumenti so drug medij, gib je tudi nekaj posebnega, scena, vizualna podoba pa so zopet neki tretji medij… Rade bi naredile predstavo, v katero bi vpletle vse te načine izražanja, na velikem odru. Rade bi imele velike koncerte, ki jih ne bi tržile samo v Sloveniji, ampak tudi za tujino. Predvsem si želimo nastopa na velikih odrih, ker čutimo, da je čas, da se spustimo tudi v to. Poleg tega imamo bolj skromne sanje: želimo si veliko živih nastopov z bendom. Na promocijskem koncertu smo videle, da je to tisto pravo.

V tem mesecu boste nastopile na EMI. Imate kakšna pričakovanja, glede na to, da ste prve na vrsti za nastop?
Katarina: Na nekem drugem festivalu so nam napovedovali dobro uvrstitev, imeli so nas za nekekšne favoritinje. Vendar na nas take stvari ne vplivajo najbolje. Takrat smo si zaželele, da bi naslednjič na podobni prireditvi lahko nastopile brez pričakovanj. Ko je šla Marija izžrebat zaporedno številko nastopa, je dejala, da ima občutek, da bo povlekla enko. V tem primeru res ne bi imele nobenih pričakovanj, ker med glasbeniki ta velja za najslabšo štartno številko. Zdaj pravimo, da vsak dobi, kar si želi; me smo dobile nastop za dušo, brez pričakovanj.
Eva: Pesem je čudovita. Pozitivna, ritmična in nosi sporočilo,da nas vse združujejo iste sanje; spodbuja k temu, da samo skupaj lahko spremenimo svet, da bo lepši in boljši. Naslov je pa Ocean.

Katarina: Odločile smo se za instrumente v živo, ker je kvaliteta za nas pomembna vrednota. Nikoli nočemo kompromitirati kvalitete na račun denarja. Verjamemo, da če si nekaj zelo želiš, se to slej kot prej tudi uresniči; če vlagaš v nekaj, v kar verjameš, se nekje vrne. Živi inštrumenti imajo neko svojo energijo; kar je narejeno iz lesa, ima posebne vibracije.
Eva: Ohranimo pozitivnost do življenja- tudi, kadar ni najbolj svetlo. Še posebej, kadar nas usoda preizkuša, je vse, kar se nam dogaja, velik učitelj vsakemu posebej, da napreduje v svoji zrelosti in potem dojema življenje veliko bolj celostno.
Marija: Sama zelo cenim trenutke, ko uspem izstopiti iz tega “pobezlanega” vsakdana. Navadno me k temu spodbudi narava, da začutim v sebi čudenje nad nečem, kar je ves čas okrog mene, ampak večinoma ne vidim. Ko sem pisala besedila, sem hotela v besede preliti ravno te trenutke. Ko začutiš, da ni vsak dan samo navaden dan, in to kar vidijo oči, ampak predvsem to, kar čutiš s srcem.
Pogovarjal se je Miha Turk

Ženski pogovori s Katrinas

Ženski pogovori s Katrinas

Ena je poročena in mati, druga je v dolgi, resni zvezi, tretjo pa drami pomlad in je zaljubljena. Tri ženske – tri različne usode, pa vendar mnogo skupnega. Marija, Katrina in Eva ne delijo samo glasbene poti – zasedba Katrinas je vedno bolj priljubljena – pač pa tudi pogled na svet. Vas zanima, kako o ljubezni, seksu, zvestobi, staranju in otrocih razmišljajo slovenske junakinje, ki serijo Seks v mestu sicer kdaj pogledajo, vendar živijo precej drugače?

Katera od igralk Seksa v mestu vam je najbolj všeč?
Katrina: “Meni nobena.” Tako površinsko gledanje na življenje nikoli ne bi želela živeti. Kot da so moški edina stvar, ki te lahko v življenju osreči.”
Eva: “Naslov zares ustreza temu, kar se v seriji dogaja. Tam gre za goli seks, me pa na to gledamo drugače.”

Torej, kaj je seks za vas?
Eva: “Zdi se mi, da je najpomembnejše tantrično povezovanje dveh duš. Brez telesa seveda ne gre, a na prvem mestu je zveza dveh duš.”
Katrina: “Razmišljam enako. Nikoli se ne bi mogla z nekom povezati intimno, če ne bi čutila, da je to prava oseba. Tu gre za mešanje dveh različnih energij in s tem lahko spustiš vase določene vplive, ki ti niso namenjeni.
Marija: “Zdi se mi, da ženske nasploh seks zelo povezujemo s čustvi, zato se moramo najprej z nekom počutiti zelo blizu in šele potem je lahko seks zares tisto pravo. Ne zdi pa se mi čudno, da ne samo moški ampak tudi kar nekaj žensk seks jemljejo kot neke vrste šport, saj se tako lahko izognejo intimnostim. Zgodi se paradoks – če z nekom prezgodaj skočiš v posteljo, se ni treba pogovarjati, ni ga potrebno spustiti blizu. Ljudje si želimo bližine in se je obenem bojimo, saj lahko tudi boli.”

Pa kaj ni včasih zanimiva tudi avantura za eno noč? Ste si kdaj privoščile avanturo?
Eva: “Jaz nisem za takšne avanture, ker vedno sledi naslednje jutro. V enem večeru ne morem človeka tako spoznati, da bi se z njim povezala na vseh nivojih.”
Marija: “Mislim, da z iskanjem kratkih avantur veliko več energije izgubiš kot pa pridobiš. Poleg tega te oddaljujejo od samega sebe.”
Katrina: “Jaz mislim, da ljudje prek seksa sproščajo energijo. Sama energijo raje obrnem v ustvarjalnost, saj ravno iz tega izvora energije lahko ustvariš najbolj neverjetne stvari. Običajno ljudje mislimo, da se ta energija mora realizirati na tej konkretni, fizični ravni, vendar ni res.”
Marija: “Morda so bili zato mnogi veliki umetniki nesrečno zaljubljeni, samski. Višek energije so nato dajali v umetnost.”
Eva: “Ko nimaš veze v katero bi usmeril energijo, jo navadno usmeriš v delo. Samski ljudje navadno pogrešajo človeški dotik, neko crklanje… Zato ne vidijo druge rešitve kot ravno avanture.”

Ali ni seks idealen šport – ali je še kje tako prijetno izgubljati kalorije in se potiti kot ravno v postelji?
(smeh)
Katrina: “Ja, s pravim človekom je to lahko res idealen šport.”

Kakšen je vaš status – poročene, neporočene?
Marija: “Jaz bom kmalu dopolnila deveto leto zakona. Spoznala sva se, ko sem imela devetnajst let, pri dvajsetih letih pa sva se poročila.”
Katrina: “Jaz sem v zvezi že enajst let. Spoznala sva se, ko sem imela sedemnajst.”
Eva: “Jaz sem aprilska.”

Dolga zveza ima veliko pozitivnih strani – partner te v dolgih letih dobro spozna, ti veš, koliko mu lahko zaupaš, imata skupno preteklost … Po drugi strani pa je ljubezen na začetku vedno najbolj vroča. Kaj menite?
Katrina: “Na začetku je zares najbolj nor občutek, ki ga v popolnoma enaki obliki kasneje ne doživiš več. Jaz se tega zelo dobro spominjam, ker imam še vedno obdobja, ko lahko čutim skoraj enako, kot sem čutila takrat, še posebej, ker pogosto berem svoje dnevnike iz tistega obdobja ali pisma, ki sva si jih pisala ali poslušam glasbo, ki naju je takrat povezovala. Imam srečo, da je moja zveza zelo zanimiva, pa čeprav zelo težka, saj sva se našla dva zelo različna človeka. Dolgčas mi res nikoli ni! Za en teden vnaprej ne vem, kako se bo obračalo. Nikoli pa nisem dvomila, ali je to pravi človek, saj menim, da nama je ta povezava usojena. Vendar pa nikoli več ne bom rekla, da bo ta veza na zemeljskem nivoju trajala do konca življenja. Jaz si to sicer zelo želim, vendar vem, da se moramo ljudje prepustiti višji sili ali usodi, da nas pelje tja, kjer nam je usojeno.”
Marija: “Gotovo nekateri ljudje potrebujejo tisti začetni adrenalin, saj je takrat brez dvoma najlepše. Takrat vidiš samo pluse, kar pomeni, da človeka takrat v resnici še ne poznaš. Zato je vprašanje, ali si želiš biti z nekom zares blizu ali želiš, da ti je vedno samo sladko.”
Katrina: “mislim, da če si s človekom zelo dolgo in se, tudi ko so velike krize, odločiš: da, to je tisto pravo in vztrajal bom, potem tega človeka vidiš kot čudovito bitje in ga ljubiš z vsemi napakami. Rad ga imaš veliko bolj, kot na začetku. Na začetku so kot nekakšni sunki, kasneje pa imaš občutek, kot da bi stal v svetlobi.”
Eva: “Zaljubljenost je obdobje, ko si zaljubljen v lastne predstave o tem človeku. Ljubezen je, ko vzljubiš prave kvalitete, ki jih ima. Prej ali slej pride do preobrata, ko ugotoviš, da ta oseba ni tisto, kar si si predstavljal. Ljubezen je, ko osebi pustiš svobodo, da je tisto, kar je v resnici in ga kljub temu ljubiš.”

Za dolgo zvezo je potrebno veliko kompromisov. Kje so meje?
Eva: “Za mene pravijo, da imam precej svobodno razmišljanje. Dva, ki sta par, morata ves čas svojega življenja ostati individuuma. Seveda se najdeta skupaj dva, ki imata več stičnih točk. Svoboda mora biti velika do tam, da še ne prizadeneš drugega.”

To je seveda teorija, ki je tudi meni popolnoma jasna. Zanima pa me praksa, kjer se navadno zatakne!
Eva: “To zelo težko rečem. Zagotovo bi kakšna moja prijateljica ostala s fantom, s katerim jaz nisem zdržala. Imela sem zelo dobre fante, vendar sem človek, ki mora uresničevati svoje cilje. Če moj partner ne sprejema tega, da je moja ljubezen deljena še z glasbo, to ne bo šlo. Največkrat se zatakne pri glasbi, saj kakšne dneve nimam časa za nič drugega.”

Mnoge pevke se pritožujejo nad tem, da je težko najti partnerja, ki bi razumel glasbeni posel. Zato je Katrina na boljšem, saj je njen parter tudi sam glasbenik – Rok Golob.
Katrina: “Moram reči, da sem v ljubezni bila pripravljena delati prevelike kompromise in sem imela veliko šolo, kako postaviti tiste sanje, v katere verjamem samo jaz, brez partnerja. Kot je rekla Eva, je treba ohraniti sebe, ne glede na to, ali se zaradi tega s človekom razideš. Sama težave začutim prav na telesnem nivoju – zjutraj se zbudim in me tišči v želodcu, čutim zastoj energije. Kadar se mi začne dogajati to, vem, da sem naredila preveč kompromisov, da se moram postaviti zase.”

Ali te zdaj kaj boli v želodcu?
Katrina: (Smeh) “Ne!”
Marija: “Tudi sama sem zelo tolerantno bitje in sem nagnjena k temu, da v partnerstvu pozabim nase. Za nekaj časa. Potem pa se zavem, da imam rada še marsikaj drugega, da mi nekaj manjka, če živim samo eno plast sebe.”

Zelo zgodaj si tudi imela otroka…
Marija: “Ja, res. Zdi se mi, da sem se pri otroku naučila imeti zares rada. Prej sem imela rada, ker sem potrebovala nekoga. Otroka pa nisem potrebovala jaz, ampak je on rabil mene. Njega sem prvega imela rada tako, da nisem nič pričakovala nazaj. V tem smislu me je veliko naučil.”
Katrina: “Z Evo sva se že dostikrat pogovarjali, kdaj bova midve tako zreli in odrasli, da bi imeli otroka. Midve imava na ustvarjalnem področju še vedno veliko sanj. Obe veva, da ko bi imeli otroka, bi se temu posvetili stoodstotno. Zase vem, da imam otroke neskončno rada in to kompenziram, ko učim otroke, ki so moji sončki in mi redkokateri človek toliko pomeni, kot ravno otroci. Vem, da bo moje najsrečnejše obdobje, ko se bom lahko posvetila materinstvu, a zdaj še ni čas za to.”
Eva: “Enako razmišljam. Ravnokar sem prišla do točke, ko se moram odločiti in kakšno stvar, ki jo delam, opustiti. Ko nastopam imam opravka z raznimi, tudi manj poštenimi ljudmi in to, da učim kitaro na glasbeni šoli, mi zelo veliko pomeni. Zraven teh otrok sem lahko tudi sama sproščena, vračajo mi otroškost. Ko bom mama, bom verjetno vse profesorske strogosti vrgla v smeti.”
Katrina: “Midve z Evo Mariji včasih rečeva, da je preveč popustljiva, ampak verjetno bova midve še veliko bolj.”

Bodoči materi torej delita starševske nasvete, ali to pomeni, da tudi Marija in Eva delita Katrini psihološke nasvete, glede na to, da je sama diplomirana psihologinja?
Marija: “Tudi včasih! Kovačeva kobila je pač pogosto bosa in včasih človek ni dovolj objektiven, zato je dobro imeti več ljudi, ki kaj povedo.”

Kako pomembna je zvestoba?
Katrina: “Če si z nekom in si zadovoljen, te potrebe za skoke čez plot sploh nimaš. Ne vem, zakaj bi bil nezvest.”
Marija: “Veliko ljudi zvestobo jemlje kot odpoved nečemu. Jaz pa menim, da je to dopolnitev; če imaš nekoga rad, si vesel, da si mu lahko zvest.”
Katrina: “Če ne bi srečala človeka, ki sem ga, verjetno ne bi imela takšnih moralnih načel glede zvestobe. Če nimaš res brezpogojno rad človeka, greš sem in tja in se imaš luštno.”
Eva: “Vprašanje je, kaj je nezvestoba – ali je to v seksualnem ali fantazijskem smislu. Če si nekomu sicer zvest, a ves čas razmišljaš o drugemu, je to morda še huje.”
Katrina: “Sicer pa skušam razumeti moške, ki so drugače narejeni, imajo drugačne potrebe. Priznati moram, da bi moškemu, ki bi ga imela res rada, to verjetno opravičila. Če moški ni dovolj visoko na nivoju osebnostnega razvoja, da razume, kako se dogajajo igrice med ženskami in moškimi, jih ne prepozna in samo pade na osnovi vizuelnega, mikavnega instinkta, brez razmišljanja. Mislim, da ženska to naredi veliko težje. Da je nam dosti prej jasno, kaj nekaj pomeni. Sicer pa moški, ki so zreli, razmišljajo tako kot me, čeprav jih je zelo težko najti. Ženske smo energetsko zelo močne in če se ena odloči, ji lahko uspe in zapelje moškega – vsaj za eno noč. To je lahko za moškega zelo kruta izkušnja, saj na koncu ugotovi, da se je ženska samo poigrala.”

Bi lahko tudi vas kak moški tako zapeljal?
Katrina: “Ne. Pri meni to ni mogoče. Lahko bi me nekdo osebnostno zelo privlačil. Sama imam rada moške prijatelje, saj tako lahko svojega partnerja bolje razumem. Včasih sem trmasta in nočem niti slišati, da moški razmišljajo drugače kot me, pa bi jih rada prepričala v svoje.

Kaj menita drugi dve o tem?
Marija: “Včasih bi lažje prenesla nezvestobo. A globje kot si v zvezi, bolj si želiš, da bi bilo to ujemanje res globoko. Morda sem naivna, a mislim, da če bi bilo tako, potem moški ne bi smel pasti na ženski čar.”
Eva: “Tudi sama mislim, da če je povezava prava, to ne bi smelo biti vprašanje. Sama nezvestobe ne bi mogla prenašati, saj to prinaša razdor. Trikotniki vedno vzamejo veliko energije za razna skrivanja in podobno.”

Marija, ali se vam zdi, da je poroka koristna?
Marija: “Enkrat smo se pri Katrini pogovarjali o tem skoraj celo noč. Ne verjamem, da je na to mogoče odgovoriti. Če se imata dva rada, je lahko koristna – lahko učvrsti varnost in stabilnost. Če pa dva tega že prej ne čutita med sabo, tudi poroka ne bo naredila čudeža. A menim, da se je vseeno lepo poročiti, če se imaš z nekom zares rad.
Katrina: “Jaz sem romantična duša, zato meni poroka pomeni veliko, mojemu partnerju pa čisto nič. Zato smo se tudi takrat pogovarjali o tem! Njegovi argumenti me prepričajo. To so, da če se imata dva rada, ne potrebujeta pisnega potrdila. Pa vendar – zakaj pa ne? Ta dogodek bi mi pomenil veliko. Zato sem predlagala, da če se noče poročiti, narediva nekakšen praznik ljubezni – vse prijatelje bi povabila na zelo lep prostor in se bomo imeli lepo. Tako bo poskrbljeno za mojo romantiko, on pa tudi ne bo prekršil svojih načel.”

Kdaj pa bo to?
Katrina: “Ne vem, o tem se bova še dogovorila. Zdaj sva komaj začela nekaj o tem in to je še zelo sveža stvar.”
Eva: “Tudi jaz se nameravam nekoč poročiti. Poroka je zame pika na i. Morda bi šla na skale visoko nad morje ali na hrib in bi si nadela prstane, narejene iz lesa. Ni nujno, da še kdo drug ve za to, dovolj je, da veva midva.”

Vse ste v drugi polovici dvajsetih let. Se že kaj bojite starosti? Ali že kupujete kreme za po 25 letu?
Katrina: “Sama se vedno spomnim svoje omice, ki sem jo imela neskončno rada. Ona se je pogledala v ogledalo pri 83 letih in vprašala: ‘Pa kdo je ta stara ženska v ogledalu? Jaz se počutim tako mladostno, da se sploh ne prepoznam?’ Mislim, da bo pri meni držalo enako. Čutim, da sem bolj zrela, a v meni živi otrok, ki bo večno prisoten in to je tisto, kar me žene naprej. Leta me ne obremenjujejo, je pa hecno, ko moram včasih, ko me kdo vpraša, koliko sem stara, prešteti in razmisliti, saj sem se ustavila pri triindvajsetih in mi nekako ne gre naprej!”
Eva: “Sebe nimam za staro. Kot nikoli ne stopim na vago, nikoli niti ne pomislim na to, koliko let imam.”

Zanimivo! Da nikoli ne stopite na vago!
Katrina, Marija pritrjujeta, da tudi onidve ne.
Katrina: “Kadar gremo na kakšen sprejem, nas vsi gledajo in si mislijo, da gotovo nič ne jemo, me pa se zakadimo k hrani in si privoščimo vse po vrsti.”
Marija: “Jaz sem se prvič zamislila nad svojimi leti, ko so me otroci v parku začeli pozdravljati z Dober dan. V istem času pa se mi je zgodilo, da sem šla z mojim sinom po Domžalah. Bilo je poletje in sem imela kratke hlače in majico. Slišala sem, da je nekdo za mojim hrbtom rekel svojemu prijatelju: ‘Poglej, kakšna mlada mamica’, drugi pa ga je popravil, da sem gotovo sestrica. Potem sem se malo potolažila. Res, da sama sebe verjetno ne morem objektivno oceniti, vendar se počutim mlajšo kot 28. Res pa je, da me včasih, kadar imam take dneve, žalosti minljivost. Ne toliko staranje, kot to, da vse enkrat mine. Ampak to je že druga stvar.”
Sonja Dodig

Katrinas

Lady križanke - Katrinas

Trio Katrinas. Eva Hren, profesorica kitare, Marija Trampuž, diplomantka visoke poslovne šole, in Katarina Habe, psihologinja in magistra
psihologije glasbe, so tri ženske, zanimive v svoji različnosti, tako kot je zanimiva glasba, ki jo prepevajo. O tem, kako bi se ujele na samotnem otoku, lahko sklepate na podlagi njihovih odgovorov.

Knjiga, ki bi jo vzele s seboj na samotni otok?
Eva: Tečaj čudežev, če bi morda kdaj rabila čudež.
Marija: Staro knjigo Na polju slave, ker jo pravkar berem in napeto čakam na “happy end”. Sicer pa me vedno znova navdihuje in preseneča Mali princ.
Katarina: Vzela bi jih več, saj so dobre knjige moja strast. Kaj novega, mističnega, šaljivega. Knjigo 1001 nasvet za popolno doživetje na samotnem otoku. (ha, ha)

Predmet:
Katarina: Če že lahko sanjarim o samotnem otoku, bom sanjarila tudi o tem, da bi imela s seboj Arabelin prstan, ki ti izpolni vse želje, tako da bi si lahko pričarala vse, kar bi potrebovala.
Eva: Steklenico z listkom S.O.S. za skrajne primere.

Živo bitje:
Katarina: Na samotnem otoku bi bila najraje s svojim preljubim bitjem, na koncu pa bi priredila veliko zabavo in si s čarobnim prstanom pričarala vse, ki jih imam rada.
Eva: Nikogar, ker je del samotnega otoka samota, ne pa osamljenost.
Marija: Na samotni otok bi šla iskat človeka, ki mi prevečkrat pobegne – sebe.

Glasba:
Marija: Svoj glas in vso glasbo, ki jo tako ali tako vedno nosim s seboj.
Eva: Vivaldi, Štirje letni časi – da bi vedela, kdaj se obrne leto.
Katarina: Za glasbenike je včasih najlepša glasba tišina, zato bi se prepustila zvokom narave; šumenju morja, šepetanju vetra v listih, petju ptic, prasketanju ognja, zakurjenega zvečer na plaži (očitno sem nepoboljšljivi romantik).

Film:
Eva: Brodolomec – namesto priročnika za življenje na samotnem otoku.
Marija: Saj bi že tako ali tako imela največje filmsko platno na svetu – prostrane plaže, širno morje in neskončno nebo. Ali potrebujem še kaj?
Katarina: Na samotnem otoku bi živela svoj film, vsekakor brez televizije.

Kaj bi pogrešale iz civilizacije?
Marija: Kopalnico. In začimbe, dokler se ne bi naučila uporabljati tamkajšnjih rožic. Pa mehko posteljo.
Katarina: Če bi imela Arabelin prstan, gotovo ne bi pogrešala ničesar.
Eva: Toaletni papir za nujne potrebe.

Česa ne bi pogrešale?
Katarina: Gotovo ne bi pogrešala mobilnega telefona in vsakdanjega stresa.
Marija: Televizije, avta, mikrovalovne pečice, jumboplakatov, hipermarketov, bančnih kartic, mobilnega telefona, mestnega vrveža.
Eva: Bulvarskega tiska, tako da bi o sebi vedno vedela samo resnico.

Omikane dečve

Katrinas si postajajo podobne…Omikane dečve

Evo, Marijo in Katarino smo preizkusili. Vsaka je odgovarjala na enaka novinarska vprašanja, ne da bi vedela za odgovore drugih dveh. Želeli smo preveriti, kako razmišljajo o razmerah v glasbi in zabavništvu, ko niso druga drugi ne v pomoč in ne v cenzuro. Izkazalo se je, da so usklajene. Nobena si v samostojnem razmišljanju ni dala duška. Ekscesi pri njih odpadejo. Od zmagovalk Slovenske popevke bi jih resda težko pričakovali.

V večini slovenskih skupin se člani precej razlikujejo. V intervjujih radi poudarjajo individualnost, unikatnost in prav v notranjih razlikah, včasih celo nasprotjih, vidijo gonilo skupinskega ustvarjanja. Hja, če je treba, se v korist napredka tudi zmlatijo.

Katrinas tega najbrž ne bi nikoli storile. So preblage in tudi sicer skrajno omikane dečve. Demonska energija jim je tuja.
Pojejo iz čistega veselja do življenja. Nobene zagrenjenosti, nobenih navskrižij, ki bi jih bilo treba iztisniti iz duše. Zato so se odlično ujele s konceptom na novo oživljene Slovenske popevke, ki v sebi po tradiciji nosi tovariško ljubezen. To, da so lani zmagale v bistvu sploh ni pomembno. V njihovi terminologiji, bi se prej glasilo: zmagali so vsi, ki so tisti večer na krilih pesmi poleteli svojim sanjam naproti. Ah, čudovito.

Je v današnjih tržnih razmerah mogoče Slovenski popevki vrniti šarm, ki ga je imela v ‘najlepših’ letih?
Eva: Vsekakor, vendar v sodobnejši preobleki, z novimi idejami.
Katarina: Mogoče je, vendar je zdaj ta naloga dosti težja. V šestdesetih, sedemdesetih je bilo življenje preprostejše, bolj vedro, optimistično in harmonično. Takšna je bila tudi glasba. Glasbeniki so se spoštovali in cenili kakovost. Danes smo ljudje manj zadovoljni že sami s seboj, zato je umetniku v okolju, polnem negativne kritike, težje ustvarjati. Čar bomo vrnili, ko bomo začeli verjeti v slovensko glasbo, v njeno kakovost, za katero nam ne bo težko dati denarja.
Marija: Kdo pravi, da so najlepša leta že mimo? Morda šele pridejo. Lanska Slovenska popevka je bila zame najlepši festival do doslej in tako bi bilo, tudi če ne bi zmagale. Ima dušo. Kar pa zadeva trženje – kljub vsemu so stvari še v povojih. Vseeno moraš še vedno sam tržiti svojo glasbo, saj težko najdeš človeka, ki bi to dobro počel namesto tebe.

Katero pevko bi sprejele medse, da bi postale kvartet?
Eva: Me se dobro razumemo, ker podobno razmišljamo. Zato bi se morala četrta vklopiti v naše razmišljanje in seveda – čeprav v šovbiznisu to ni vedno cenjeno – tudi dobro peti.
Katarina: Pevko z zanimim, prepričljivim in šolanim glasom, “opazno” osebnjostjo, nekaj plesnimi sposobnostmi in podobno vizijo ter življenjsko filozofijo kot me.
Marija: Pokrivati bi morala glasovno lego, ki še ni pokrita. Recimo res nizek alt.

Katero od svojih pesmi bi prepustile Sestram v interpretacijo? Zakaj?
Eva: Kakšno z univerzalnim jezikom, da bi si jo lahko vsak od poslušalcev predstavljal po svoje. S čim manj homofobičnimi občutki. Ha!
Katarina: Marleni je bila na našem koncertu najbolj všeč skladba Galiero, ki govori o zmagovalcu življenja, Vedno, ko smo se srečale jo je prepevala. Sicer pa je prepustiti skladbo nekomu v interpretacijo nekaj podobnega, kot če bi nekomu zaupal svojega otroka. V njih je ogromno ljubezni in prepričanj, tako da si včasih kar pretirano zaščitniški.
Marija: Hm. Sestre si predstavljam s skladbo “A little bit of this”, ker je lahkotna, govori o svetlih in temnih trenutkih življenja. Srednji del pa je čisti disko, kar dovoljuje veliko poljubnega poigravanja. Podal bi se jim tudi charelstone “Sladka Angie”. V njem bi prišle do izraza njihova ženskost, glamuroznost in koketnost.

Če glasbe ne bi pisal Rok Golob, katerega skladatelja bi si izbrale?
Eva: Najbrž bi začele pisati same. Interpretacijo, najbližjo izvorni ideji, lahko najbolje izvede avtor sam.
Katarina: Z Rokom se tako dobro ujamemo, da bi se težko odločile za koga drugega. Če že, bi moral biti enkraten v pisanju za simfonično zasedbo, tako kot Rok. Sicer pa bi v sanjah najraje delala s Stingom, Davidom Fosterjem ali Jonoem Williamsom. To so veliki umetniki, ki niso medijsko preračunljivi in radi eksperimentirajo.
Marija: Zelo težko bi bilo najti še enega človeka, ki glasbo čuti podobno kot me.

Bi lahko Katrinas kdaj napolnile dvorano Tivoli kot Helena Blagne?
Eva: Seveda! Čez nekaj let.
Katarina: Napolnile bi jo z multimedijskim spektaklom o kakršnem sanjamo že nekaj časa. Če ne tivolske, pa kako drugo veliko dvorano.
Marija: Zelo si želimo multimedijskih projektov za velike odre. Zdaj pa smo bolj za manjše koncerte, v intimnejših okoljih.

V čem se sporočilo Katrinas razlikuje od sporočil ostalih slovenskih glasbenih zasedb?
Katarina: Imamo posebno energijo, ki se izraža v besedilih, glasbi in izvedbah. Podajamo spoznanja, do katerih smo prišle v življenju.
Marija: Pri drugih slovenskih skladbah pogrešam sporočilnost, ki ne bi bila omejena na “simptome”. Če rečeš “srce mi hitreje bije, ko te vidim”, govoriš o posledici ljubezni in ne o njej sami. Vsaka umetnost, bi te morala vrniti nazaj, k izvornemu čutenju in razmišljanju. Me iščemo izhod iz vsakdanjika, razmišljamo o osnovnih stvareh: času, njegovem teku, večnosti, minljivosti. O naravi v najširšem smislu. O prvobitni lepoti, moči, vseobsegajoči ljubezni, ki je izvir življenja.